Golica je obmejna gora v Karavankah.

V sončnem četrtku 13. junija smo se odpravili na Golico. S parkirišča smo krenili po široki cesti, ki nas je vodila čez Suho sedlo in čez Pusti Rovt. Tam ima pašna skupnost Javorniški Rovt svojo kočo. Lepa dolina, kjer so se pasle krave s svojim » naraščajem ». Po dobri uri hoje nas je pot pripeljala na razpotje. Levo bolj položna pot pelje do koče na Golici. Mi smo krenili desno, kjer se pot strmo vzpenja. Po nekaj minutni hoji se nam je odprl pogled na polje narcis, pogačic, svišča in resja, v ozadju pa Triglav še v snegu. Oko se ni moglo napasti tej prelepi naravi. Ustavili smo se in sedli med narcise in uživali v čudovitih nebeških vonjavah.

Nato smo pot nadaljevali po ozki stezi. Dvakrat smo morali preskočiti tudi električnega pastirja. Malo pod vrhom smo srečali trop ovac.

Na vrhu je bil čudovit razgled proti Triglavu, Škrlatici, skrajno desno pa Mangart.

Na Avstrijsko stran pa nam je pogled segal do Beljaka, doline Rož, Vrbskega in Baškega Jezera in do Celovca. Izza meglice nas je pozdravil Glossglokner, po naše Veliki Klek, visok 3762 m. Nebo je bilo brez oblačka, le rahev vetrič nam je delal družbo. Eno uro smo uživali na vrhu, nato smo se spustili do koče pod Golico ( 1580 m )

Vrnili smo se po poti čez Suho in Pusti Rovt. Ustavili smo se v domu Pristava, kjer so poskrbeli, da ne bi dehidrirali.

Odpeljali smo se proti domu. Zopet smo lepo preživeli dan v naših čudovitih gorah.

Tekst in fotografije: Polona Leskovec

V soboto, 11. maja 2013, je mrzlo, deževno jutro verjetno botrovalo manjši udeležbi Utripovcev, saj nas je bilo le 28. Ledeni možje so pač malo pohiteli.

Avtobus nas je pripeljal po Jelenovem klancu do bivšega Globusa, kjer nas je že čakal g. Ado Gruden, naš vodič, ki nas je popeljal skozi mesto od srednjega veka do današnjih dni. Ogled se je pričel pri Stari Pošti in nadaljeval po poti proti mestnemu jedru. Ustavili smo se pri enem od obnovljenih vodnjakov, ki so v srednjem veku služili za oskrbo meščanov z vodo. Vodo so črpali iz reke Save. Nato smo se ustavili pred hišo, v kateri je bival in imel advokaturo dr. France Prešeren, od leta 1846 do njegove smrti leta 1849. V hiši je Prešernov spominski muzej. Iz Prešernove ulice smo odšli proti Glavnemu trgu. Trg je bil nedavno tega obnovljen, potem ko so bila opravljena arheološka izkopavanja. Tu stoji prelep, seveda obnovljen, vodnjak. Ustavili smo se pred mestno hišo. Staro mestno jedro je bilo leta 1983 razglašeno za kulturni in zgodovinski spomenik. V mestni hiši je poznogotska stebriščna dvorana iz prve polovice 16. stoletja. V prvem nadstropju je danes poročna dvorana. Nasproti mestne hiše sta pomembni stavbi Pavšlarjeva hiša in zelo stara kranjska gostilna Stari Mayer. Pavšlarjeva hiša je obnovljena meščanska hiša, ki je bila zgrajena že kmalu po potresu leta 1550 in še danes ohranja bogat meščanski videz. Pot smo nadaljevali v smeri župnijske cerkve sv. Kancijana in tovarišev. To je ena najlepših gotskih cerkva v Sloveniji. Triladijska cerkev izvira iz začetka 15. stoletja. Ob cerkvi je bilo staro Kranjsko pokopališče. Ob preselitvi so kosti umrlih Kranjčanov shranili v kostnico, ki je ob vzhodni strani cerkve. Takoj naprej je Prešernovo gledališče z visokim kipom dr. Franceta Prešerna. Kip je delo kiparjev Frančiška Smrduja in Petra Lobode. Vhod v gledališče krasijo arkade Jožeta Plečnika. Pri arhitekturni zasnovi mu je pomagal domačin, arhitekt Nande Jocif. Že od leta 1969 deluje v Kranju Akademski pevski zbor France Prešeren. Po pesniku se imenuje tudi Osnovna šola Franceta Prešerna. Mestna občina Kranj na dan pesnikovega rojstnega dne 3. decembra praznuje svoj občinski praznik.

Predsednica društva

Polona Leskovec

Le kdo se še ni zaobljubil: »Ko bom v pokoju, bom pa...«. To je naš idilični pogled v tretje življenjsko obdobje, ki si ga predstavljamo kot mirno, spokojno preživljanje prijetnega časa v krogu svojih najdražjih in v veselju nad svojimi vnučki. A nad temi lepimi sanjami preži temna senca strahu, da nas bo zapustil um in se ne bomo več spomnili imen vnukov ter ne bomo več sposobni samostojnega življenja. Takrat svojim bližnjim ne bi bili več v veselje, temveč v breme. Gre seveda za demenco, ki kakor računalniški virus okvari naš spomin. Demenca človeka osiromaši. Od bogatega duševnega življenja ostane le še pogorišče.  Pri bolniku s hudo obliko demence, ki nima več stika z zunanjim svetom, obstajajo le še izgubljeni delci mozaika še donedavno bogatega uma, spominov, čustev in domišljije.

Kaj je demenca?

Po definiciji predstavlja demenca hujši upad ali celo izgubo intelektualnih zmogljivosti oziroma hujšo obliko spominskih motenj. Izraz demenca izhaja seveda iz latinščine: de- upadanje + mens, mentis - razum. Ob omembi besede demenca bomo sicer najprej pomislili na zmanjšanje sposobnosti pomnenja, a demenca je veliko več kot zgolj motnja spomina. Večkrat mi svojci potožijo, da so spremembe v vedenju, mišljenju, pa tudi osebnostne spremembe pri bolniku z demenco tiste, ki jih bolj motijo kot pa same spominske motnje. Demenca je skupek različnih simptomov, ki posameznika pomembno prizadenejo na vseh področjih njegovega bivanja. V hujših oblikah bolezni postane sobivanje s takšnim bolnikom za njegove bližnje izredno naporno.
Najpogostejša oblika demence je počasi napredujoča degenerativna bolezen možganov imenovana Alzheimerjeva bolezen, ki predstavlja prototip vseh demenc. Ostale demence so redkejše: vaskularna demenca, demenca pri Parkinsonovi bolezni, demenca z Lewyjevimi telesci, frontotemporalna demenca, Huntingtonova bolezen in vse demence, ki se pojavljajo kot zaplet po telesnih boleznih ali poškodbah. 

Dnevni  red :

1. Izvolitev delovnega predsedstva
2. Poročilo predsednice o delu izvršilnega odbora
3. Poročilo strokovnega odbora
4. Poročilo nadzornega odbora
5. Poročilo disciplinske komisije
6. Razprava o poročilih in predlogi ter glasovanje o njih
7. Razno

Kulturni program :
Pevka Ana Vipotnik in kitarist Igor Leonardi sta kreativni par od leta 1998. Kot gonilna sila zasedbe Fake Orchestra sta ustvarila tri zgoščenke in odigrala preko 450 koncertov doma kot v tujini, kjer je skupina nastopala od Istanbula do  New Yorka. Poslušali smo :
Serdce (ruski tango ), Soldad (C. Eora, Zelenortski), Ne čakaj na maj (B. Lesjak / Fran Milčinski Ježek), Notte di luna calante (Domenico Modugnio), Jarabie (afriška narodna )in Glažek vinčka ( Fran Milčinski Ježek).

Po kulturnem programu smo začeli z  redno letno skupščino.

Predsednica društva UTRIP
Polona  Leskovec