Golica je obmejna gora v Karavankah.
V sončnem četrtku 13. junija smo se odpravili na Golico. S parkirišča smo krenili po široki cesti, ki nas je vodila čez Suho sedlo in čez Pusti Rovt. Tam ima pašna skupnost Javorniški Rovt svojo kočo. Lepa dolina, kjer so se pasle krave s svojim » naraščajem ». Po dobri uri hoje nas je pot pripeljala na razpotje. Levo bolj položna pot pelje do koče na Golici. Mi smo krenili desno, kjer se pot strmo vzpenja. Po nekaj minutni hoji se nam je odprl pogled na polje narcis, pogačic, svišča in resja, v ozadju pa Triglav še v snegu. Oko se ni moglo napasti tej prelepi naravi. Ustavili smo se in sedli med narcise in uživali v čudovitih nebeških vonjavah.
Nato smo pot nadaljevali po ozki stezi. Dvakrat smo morali preskočiti tudi električnega pastirja. Malo pod vrhom smo srečali trop ovac.
Na vrhu je bil čudovit razgled proti Triglavu, Škrlatici, skrajno desno pa Mangart.
Na Avstrijsko stran pa nam je pogled segal do Beljaka, doline Rož, Vrbskega in Baškega Jezera in do Celovca. Izza meglice nas je pozdravil Glossglokner, po naše Veliki Klek, visok 3762 m. Nebo je bilo brez oblačka, le rahev vetrič nam je delal družbo. Eno uro smo uživali na vrhu, nato smo se spustili do koče pod Golico ( 1580 m )
Vrnili smo se po poti čez Suho in Pusti Rovt. Ustavili smo se v domu Pristava, kjer so poskrbeli, da ne bi dehidrirali.
Odpeljali smo se proti domu. Zopet smo lepo preživeli dan v naših čudovitih gorah.
Tekst in fotografije: Polona Leskovec
