V soboto, 20. novembra, je društvo svoje člane popeljalo na vsakoletno martinovanje - tokrat na Štajersko v Žičko kartuzijo.
Žička katruzija iz leta 1165 je edinstven pomnik zgodovine življenja menihov. Bratovski samostan je razpadel v 18. Stoletju, ostale pa so meniške hišice, obednica kuhinja in redovna cerkev. V dolini sv. Janeza, kjer čas teče drugače, so doma mogočnost, spoštljivost, mir in tišina, ki jih je treba doživeti.
Rokopisi iz Žičke kartuzije dajejo kljub okrnjenosti vpogled v več stoletji nepretrganega razvoja srednjeveške knjige. Danes je znanih približno 120 srednjeveških rokopisov in skoraj 100 fragmentov.To je le majhen del nekdanjega bogastva in še ta je zvečine zunaj slovenskih meja. To je edina skupina srednjeveških rokopisov iz slovenskih krajev, kjer lahko govorimo o skoraj štiri stoletja trajajočem nepretrganem rokopisnem delovanju samostanske skupnosti. Ker so rokopisi mnogoplastni spomeniki, nam sporočajo marsikaj: ohranjanje signatur nam povedo, da je bilo v Žički kartuziji resnično kakih 2000 rokopisov. To je edina dovolj zaokrožena skupina rokopisov pri nas, da lahko spremljamo razvoj okrašenih inicial in spregovorimo o Žičkem slogu.
V starih obokanih kleteh kartuzijanskega samostana Žiče zorijo konjiške penine. Klet je poimenovana po ustanovitelju kartuzije Otokarju, ki jo je ustanovil v 12. Stoletju.
Tekst in fotografije Polonca Leskovec, predsednica društva
