RAZGIBAJMO TELO
SRČNI VZPODBUJEVALNIKI
TRIGLAVSKA ROŽA
UTRIPOVCI SMO PRIDNI KAKOR ČMRLJI
TUDI DEŽNE KAPLJE NISO OVIRA ZA NAŠO REKREACIJO
ČLANI IZVRŠILNEGA, NADZORNEGA IN STROKOVNEGA ODBORA DRUŠTVA UTRIP


Srčna resinhronizacija (CRT)

Objavil: Urednik .

Oktobra letos bo poteklo 51 let od prve vstavitve srčnega spodbujevalnika človeku. Ogromnemu razvoju medicine je botrovala kompjuterizacija  in miniaturizacija elektronike. Električna stimulacija  srca je še vedno ena največjih pridobitev medicine. Vstavitev srčnega spodbujevalnika je še vedno najpogostejši poseg na srcu. Korist, ki jo imajo od tega posega, pa je neprecenljiva. Indikacije za vstavitev SS so se zelo razširile. Z električno stimulacijo srca želimo vrniti okrnjeno motnjo v delovanju srca. Želimo ohraniti čimbolj normalno-fiziološko delovanje in odzivanje srca na vsakodnevne napore. Bolezni srca porušijo to normalno delovanje .Pojavijo se aritmije-motnje srčnega ritma, ki nezdravljene vodijo najprej v slabšo zmogljivost , kasneje pa v srčno popuščanje in v končni fazi tudi v srčno odpoved.


Rtg posnetek treh elektrod za CRT

Vsa ta stanja označujemo z razredi, ki so jih definirale strokovne komisije in jih poimenovale po New Yorški kardiološki organizaciji (NYHA):  NYHA 1 do 4. Pri NYHA 1 bolnik nima opaznih težav, medtem ko pri NYHA 4 ni sposoben niti minimalnih vsakodnevnih aktivnosti. NYHA 2 in NYHA 3 pa so vmesna stanja. V novejšem času se uveljavlja  tudi klasifikacija od A do D. S tem, da razred A označuje močno ogrožene bolnike za nastanek HF, in razred D končno srčno odpoved neodzivno za terapijo.V zadnjem času se je uveljavila nova indikacija za vstavitev SS pri nekaterih bolnikih s srčnim popuščanjem. Srčna resinhronizacijska terapija (CRT=cardiac resynchronization therapy) pomaga vrniti ali izboljšati krčenje prekatov s stimulacijo desnega in levega prekata (biventrikularni pacing) pri simptomatičnih bolnikih. Pri boleznih mitralne zaklopke, aortne zaklopke in levega prekata pride do prekatne dissinhronije. Desni in levi prekat se ne krčita sinhrono-vsklajeno. Levokračni blok, širok QRS kompleks, nepravilne kontrakcije posameznih prekatnih segmentov povzročijo električno in mehanično dissinhronizacijo.V zadnjem času je električna stimulacija (CRT) števinim bolnikom s srčnim popuščanjem izboljšala srčno zmogljivost, zmanjšala simptome in izboljšala kvaliteto življenja. Srčno popuščanje ali Heart failure (HF) ni bolezen ampak je to zapleten skupek (sindrom) simtomov in stanj. Srčno popuščanje je pri nas in v svetu v porastu. Srčno popuščanje prizadene črpalno sposobnost srca. Lahko gre za sistolično popuščanje ( srce nemore iztisniti krvi) ali za diastolično popuščanje (kri  ne more napolniti srca). Glavni simptomi srčnega popuščanja so težko dihanje, utrujenost in otekanje. Zaradi srčnega popuščanja so poleg srca prizadetiše pluča, jetra in ledvica. Srčno popuščanje pogosto spremljajo še sladkorna bolezen, zvišan krvni tlak in preddvorno migetanje (atrijskafibrilacija).

CRT sistem vsebuje pulzni generator in tri elektrode. Ena elektroda za desni preddvor, druga  za desni prekat in tretjo skozi sinus koronarius(po venskem sistemu srca) za stimulacijo levega prekata. Preddvorna in desnoprekatna elektrodi sta enaki kot za navadno srčno stimulacijo. Za levi prekat pa je elektroda nekoliko drugače oblikovana. Poseg sam je vprimerjavi z vstavitvijo SS zahtevnejši zaradi tretje elektrode in anatomskih razlik venskega sistema srca ter ga opravljamo pod Rtg kontrolo. Tudi programiranje je zahtevnejše, ker moramo poleg pragov draženja in zaznavanja, R funcije, načinov delovanja, refraktarnih period ipd. impulzov, meriti in nastaviti ob sočasnem  UZ spremljanju srčne funkcije. Bolnikom z vgrajenim SS damo oznake ; VVIR, DDDR itd. Bolnikom s srčno resinhronizacijo pa damo oznako CRT-D. Po svetovnih smernicah priporočajo CRT terapijo bolnikom s srčnim popuščanjem, ki se nahajajo v 3 ali 4 razredu po NYHA, so v sinusnem ritmu, imajo širok QRS kompleks, slabo srčno funkcijo EF pod 35 % in optimalno terapijo z zdravili. Zelo pomembno pa je, da so bolniki seznanjeni z možnostmi te terapije in da so obveščeni, da je poseg tehnično zahteven in kljub  izkušenim ekipam v 5 % ni možno pravilno postaviti tretje elektrode. Smrtnost posega je 0,5%. V 20 - 30 % pa kljub tehnično pravilno opravljenemu posegu in pravilni izbiri bolnikov le ti ne dosežejo kliničnega izboljšanja.

Primarij mag. Aleš Brecelj, dr. med