Predavanje o zdravljenju motenj srčnega ritma
Jeseni, 20. oktobra 2014, je društvo priredilo predavanje o aritmijah, motnjah srčnega utripa.
Predavatelj Matevž Jan, dr. med. specialist internist, je na zanimiv in poučen način predstavil težave z aritmijo in njihovo zdravljenje. Objavljamo predavanje in galerijo fotografij s te društvene izobraževalne prireditve.
Predavanje: ZDRAVLJENJE MOTENJ SRČNEGA RITMA
Predavatelj: Matevž Jan, dr. med.,
Klinični oddelek za kirurgijo srca in ožilja, UKC Ljubljana
Uvod
Motnje srčnega ritma so pogost vzrok za obisk zdravnika in sprejem v bolnišnico. Spremljajo različne srčne bolezni in so lahko vzrok za nekatera bolezenska stanja. Občasno lahko povzročijo poslabšanje kronične srčne bolezni; primer je poslabšanje srčnega popuščanja ob pojavu atrijske fibrilacije.
Motnje srčnega ritma v grobem delimo na bradikardije (počasen srčni utrip, pod 60 utripov na minuto) in tahikardije (hiter srčni utrip, nad 100 utripov na minuto). Tahikardije dalje delimo na atrijske tahikardije, ki izvirajo iz zgornjega dela srca – atrijev, in ventrikularne tahikardije, ki izvirajo iz spodnjega, črpalnega dela srca – ventriklov. Načeloma velja, da atrijske tahikardije, med katere spada tudi atrijska fibrilacija, niso nevarne. To pomeni, da bolnika življenjsko ne ogrožajo. Ventrikularne tahikardije so nevarnejše, saj so lahko vzrok za nenadno srčno smrt oziroma srčni zastoj. Kljub temu da atrijske tahikardije niso nevarne, je pri njihovem pojavu (to zlasti velja za atrijsko fibrilacijo) večinoma nujno zdravljenje z zdravili proti strjevanju krvi, saj ob teh motnjah ritma v srcu lahko nastanejo krvni strdki, ki lahko iz srca potujejo v možgane in povzročijo možgansko kap.
Motnje srčnega ritma lahko povzročajo različne težave (t.i. simptome). Razpon težav je od blagih, kot je občutek hitrega, nerednega in močnega bitja srca do hujših, kot je občutek težke sape, bolečine v prsnem košu in omotice ter do najhujših, kot je prehodna izguba zavesti.
Določeno vlogo pri obravnavi bolnikov z motnjami ritma ima njihovo preprečevanje. Tako lahko preprečujemo atrijsko fibrilacijo in ventrikularne tahikardije pri ishemični srčni bolezni z upoštevanjem načel preprečevanja srčno-žilnih bolezni: zdrava prehrana, primerna telesna aktivnost, zdravljenje arterijske hipertenzije, zdravljenje povišanih krvnih maščob, učinkovito zdravljenje sladkorne bolezni,...
Ključno pri obravnavi motenj ritma je čimprejšnje in učinkovito zdravljenje, kar je tema tega prispevka.
Bradikardije
V osnovi so bradikardije posledica motnje v delovanju si nusnega vozla ali atrio-ventrikularnega vozla. Sinusni vozel je posebna struktura v desnem zgornjem delu srca (v stranskem zgornjem delu desnega atrija), kjer nastaja srčni ritem. Lahko bi rekli, da je sinusni vozel srčni ritem vodič. Kadar je njegovo delovanje moteno, govorimo o bolezni sinusnega vozla, katerega posledica je bradikardija. Atrio-ventrikularni vozel je prav tako posebna struktura, ki se nahaja na meji med atrijema in ventrikloma ter omogoča prevajanje električnih impulzov po srcu. Kadar je moteno njegovo delovanje, govorimo o različnih stopnjah atrio-ventrikularnih blokov, katerih posledica je lahko bradikardija.
Načeloma velja, da bradikardije zdravimo kadar so simptomatske, torej kadar povzročajo težave. Velja tudi, da zdravimo hujše oblike okvare sinusnega vozla (ekstremno bradikardijo in pavze med utripi več kot 6 sekund) in hujše oblike okvare atrio-ventrikularnega vozla, kot je npr. popolni atrio-ventrikularni blok, za katerega je značilna popolna odsotnost prevajanja električnih impulzov iz atrijev v ventrikla.
Bradikardije zdravimo z vstavitvijo stalnih srčnih spodbujevalnikov. Gre za naprave, ki so sposobne samostojno, s pomočjo notranje baterije, ustvarjati električne impulze,
ki jih dovajamo do srčne mišice s posebnimi skozi-žilnimi elektrodami. Srčni spodbujevalniki so običajno vstavljeni v podkožje pod levo ali desno ključnico. Vstavimo jih v lokalni anesteziji. Življenjska doba srčnih spodbujevalnikov je približno 10 let. Po preteku tega časa je potrebno spodbujevalnik zamenjati, skozi-žilne elektrode pa običajno ostanejo iste. Zaradi sledenja stanja baterije srčnega spodbujevalnika in zaznavanja morebitnih okvar le-tega je potrebno letno sledenje v ustrezni ambulanti, ki je namenjena bolnikom s srčnimi spodbujevalniki.
Tahikardije
Kot je bilo že omenjeno, ločimo atrijske in ventrikularne tahikardije.
Atrijske tahikardije
V otroštvu, adolescenci in pri mladih odraslih se najpogosteje pojavljajo redne tahikardije različnih oblik. Pri teh tahikardijah je značilno, da je srčni utrip reden, ritmičen. Značilno je še, da jih spremlja zdravo srce. Pri teh bolnikih z raznimi preiskavami srca, kot je npr. ultrazvok ne odkrijemo srčne bolezni. Smiselno je, da čimprej začnemo zdravljenje z različnimi zdravili proti tahikardijam (t.i. antiaritmiki). Dokončno ozdravitev lahko pri teh tahikardijah dosežemo s katetersko ablacijo. Gre za poseg, ki ga opravimo v lokal ni anesteziji. Med posegom skozi dimeljsko žilo napeljemo ablacijski kateter v srce in z njim poiščemo mesto, kjer nastaja tahikardija. Ko dosežemo izvor tahikardije, lahko na tem mestu opravimo ablacijo, tako da skozi končni (kovinski) del katetra spustimo nizkoenergijski električni tok, ki segreje tkivo pod seboj in ustvari majhno toplotno poškodbo (opeklino). Če to toplotno poškodbo naredimo na ustreznem mestu, lahko dosežemo prekinitev tahikardije in preprečimo njeno pojavljanje v prihodnosti. Dolgoročna uspešnost takšnega zdravljenja je 80-90%. To pomeni, da takšen odstotek bolni kov nikoli več nima napadov tahikardije. Zapleti so redki, pojavljajo se pri 1-2% bolnikov. Zelo redko gre za resne zaplete.
Pri starejših odraslih se pogosteje pojavlja neredna tahikardija, ki jo imenujemo atrijska fibrilacija. Gre za aritmijo, torej za nereden, neritmičen utrip srca. Lahko se pojavlja v t.i. paroksizmalni obliki ali v perzistentni obliki. Paroksizmalna oblika je tista, kjer se aritmija pojavlja v napadih. Perzistentna oblika je tista, kjer je aritmija ves čas prisotna.
Za to motnjo srčnega ritma je značilno, da jo spremlja srčna bolezen. Najpogosteje je pridružena okvara srca zaradi dolgoletnega povišanega arterijskega krvnega tlaka. Atrijsko fibrilacijo zdravimo v prvi vrsti z antiaritmiki, kadar pa ti niso več učinkoviti, se lahko odločimo za zdravljenje s katetersko ablacijo, ki poteka na podoben način, kot je bilo že opisano. Uspešnost kateterske ablacije za zdravljenje paroksizmalne atrijske fibrilacije je nižja kot pri rednih tahikardijah, približno 60-70% v prvem letu po posegu. S časom učinek pojema, tako da je po petih letih učinkovitost le še 40-50%. Pri posegih opažamo zaplete pri 3-6% bolnikov. Pri 2-3% gre za resne, življenje ogrožujoče zaplete. Zdravljenje perzistentne atrijske fibrilacije s katetersko ablacijo je zahtevno ter manj uspešno kot je bilo opisano za paroksizmalno obliko. Zaradi tega se je razvila t.i. hibridna ablacija, kjer gre za združitev minimalno invazivne kirurške ablacije srca s katetersko ablacijo, ki je bila opisana v zgornjem odstavku. Hibridna ablacija je precej učinkovita, saj z njo pri bolnikih s perzistentno atrijsko fibrilacijo dosežemo 75% enoletno uspešnost. Ker gre v določeni meri za kirurški poseg, je nekoliko več zapletov. Zapleti se pojavljajo pri 11% bolnikov.
Pri nekaterih bolnikih, kjer presodimo, da zdravljenje atrijske fibrilacije z antiaritmiki in ablacijo ni več smiselno, se odločimo le za urejanje (nižanje) srčnega utripa, ki je pri tej aritmiji pogosto visok. V takšnem primeru govorimo o permanentni (kronični) atrijski fibrilaciji.
Pri bolnikih z atrijsko fibrilacijo je ključnega pomena, da jim, kadar je to potrebno, predpišemo zdravila proti strjevanju krvi. Le na tak način lahko preprečimo nastajanje strdkov v srcu in posledično možgansko kap. Zdravljenje z zdravili proti strjevanju krvi je potrebno tudi, če smo bolnika zdravili z ablacijo, katetersko ali hibridno.
Ventrikularne tahikardije
Ločimo dve obliki ventrikularnih tahikardij in sicer tiste pri bolnikih brez bolezni srca in tiste pri bolnikih s srčno boleznijo.
Kadar ni pridružene bolezni srca, je prognoza za bolnike z ventrikularno tahikardijo načeloma dobra. V takšnem primeru zdravimo predvsem tiste bolnike, ki jim ventrikularna tahikardija povzroča težave oz. je simptomatska. Sprva poskusimo zdravljenje z antiaritmiki, v primeru da ti niso uspešni, pa še s katetersko ablacijo. Uspešnost kateterske ablacije je v takšnih primerih približno 70-80%, zapletov pa je zelo malo. Pri teh bolnikih ni potrebna vstavitev vsadnega srčnega defibrilatorja (za razlago glej naprej) za preprečevanje nenadne srčne smrti.
Kadar se ventrikularna tahikardija pojavi pri bolnikih s srčno boleznijo, obstaja možnost pojava nenadne srčne smrti. Takšne bolnike zdravimo z zdravili in s katetersko ablacijo, vendar vedno potrebujejo tudi vstavitev vsadnega srčnega defibrilatorja. Vsadni srčni defibrilator je naprava, ki je podobna stalnemu srčnemu spodbujevalniku, vendar je nekoliko večja. Vstavi se na podoben način. Namen te naprave je, da prepozna ventrikularno tahikardijo in jo prekine ter s tem prepreči nenadno srčno smrt. Prekinitev tahikardije lahko doseže s hitro stimulacijo srčne mišice ali pa z notranjim elektrošokom.
Zaključek
Motnje srčnega ritma lahko dandanes dokaj učinkovito zdravimo. Pri zdravljenju uporabljamo različna zdravila, predvsem pa si pomagamo z različnimi vsadnimi napravami in ablacijskimi metodami zdravljenja. Kadar gre za »nenevarne« motnje srčnega ritma, kot je atrijska fibrilacija, je cilj zdravljenja predvsem odpravljanje težav (simptomov), ki jih tahikardija povzroča. Kadar gre za »nevarne« motnje srčnega ritma, kot so ventrikularne tahikardije pri bolnikih s srčno boleznijo, pa je cilj izboljšanje preživetja bolnikov.
Oglejte si še galerijo posnetkov s predavanja (fotografije: Polona Leskovec)