F i z i o t e r a p i j a
Med veje medicine, ki imajo pri nas kratko tradicijo, spada tudi fizioterapija. Šele po drugi svetovni vojni je v učnih načrtih naših medicinskih šol postala obvezen predmet. Fizioterapija (fizios v stari grščini pomeni narava, terapija pa zdravljenje) je zdravljenje bolezni ali poškodb in njihovih posledic s fizikalnimi metodami in sredstvi. Ukvarja se z vzpostavljanjem, vzdrževanjem in krepitvijo zdravja ter funkcionalnosti gibalnega sistema pri človeku.
Fiziatrija ali fizikalna in rehabilitacijska medicina je veja medicine z uporabi svetlobe, toplote, vode, elektrike in mehanike pri diagnostiki, preventivi in terapiji zdravstvenih motenj. Fiziatrija želi izboljšati in obnoviti funkcionalnost ter kvaliteto življenja ljudem s poškodbami mišic, kosti, tkiv in živčnega sistema.
Zdravnik specialist, ki deluje na tem področju, se imenuje fiziater. Fizioterapija ohranja ali obnavlja gibljivost sklepov, krepi mišice, preprečuje kontrakture mišic, povečuje preskrbo s krvjo, zmanjšuje edem in lajša bolečine. Fizioterapija je namenjena čim hitrejši rehabilitaciji in mnogo bolj pospešuje okrevanje kot samo počitek.
Izraz fiziater je leta 1938 uporabil dr. Frank H. Krusenin leta 1946 ga je sprejelo Ameriško medicinsko združenje.
Področje se je razvilo kot odgovor na zahtevo delikatnih rehabilitacijskih tehnik za veliko število poškodovanih vojakov, ki so se vračali iz bojišč druge svetovne vojne.
Poznanih je veliko vrst fizioterapije (F). V splošnem jih uvrščamo v 6 večjih skupin oz. področij: kardiopulmonalna, geriartična , nevrološka, ortopedska pediatriča in dermatološka.
Med metode fizioterapije sodijo: aktivno in pasivno razgibavanje, masaža, toplotno zdravljenje, hidroterapija ali zdravljenje v vodi, zdravljenje z električnimi tokovi TENS (to za bolnike s srčnim spodbujevalnikom ne pride v poštev!), fototerapija (fos pomeni luč), balneoterapija ali krenoterapija (krene v stari grščini pomeni izvir vode, balneon pa kopel), termoterapija, akustikoterapija, aktinoterapija (aktinos pomeni žarek) ipd.
Tako kot v naravi vse teče in se razvija se tudi fizioterapija razvija in postaja čedalje širša in bolj kompleksna.
Ker v medicini obravnavamo človeka kot zapleteno bitje, ki je in ostaja neponovljiva oblika v vesolju, se ob vsakem ukvarjanju z njim, prepletajo različne metode. Te sodelujejo v procesih zdravljenja in rehabilitacije in so se zaradi specifičnosti osamosvojile kot samostojne stroke. Na tem mestu bi omenil psihoterapijo, delovno terapijo in socialno terapijo. Zašli bi predaleč, če bi spregovorili še o vplivih okolja na posameznika in družbo pri ohranjanju našega edinega planeta Zemlje.
Fizioterapijo izvaja fizioterapevt, specializiran za pomoč osebam, ki imajo težave z gibanjem. Terapijo sestavljajo različne metode kot so najrazličnejše vaje, manipulacije, segrevanje in masaže, ki spodbujajo ustrezne vzorce pravilnega gibanja. V Sloveniji se je začela fizioterapija načrtno uvajati v program zdravljenja in rehabilitacije z usposabljanjem ustreznih kadrov v letih 1947-1949 s šolo v Rovinju, od leta 1950 dalje pa z ustanovitvijo višje šole za fizioterapevte v Ljubljani. Leta 1954 so se fizioterapevti združili v svojo strokovno društvo skupaj z delovnimi terapevti. Društvo je prevzelo tudi skrb za strokovno izpopolnjevanje svojih članov v obliki seminarjev in ekskurzij. Leta 1957 je pri Zavodu za rehabilitacijo invalidov SRS v Ljubljani pričelo izhajati glasilo Rehabilitacija, ki je prinašalo mnogo zanimivosti tudi za fizioterapevte. Sedaj to nalogo nadaljuje Zdravstveni obzornik.
Predavanja iz fizikalne terapije in rehabilitacije invalidov so se na Medicinski fakulteti v Ljubljani začela na pobudo akademika prof. dr. Bogdana Breclja v letnem semestru šolskega leta 1952/53.
Fizikalna terapija je bila eden najvažnejših načinov zdravljenja na Ortopedski kliniki v Ljubljani, v bolnišnicah za Osteoartikularno (kostno) tuberkulozo v Valdoltri, Rovinju, in Šempetru pri Gorici ter v Stari gori od leta 1945 dalje. V ortopediji, ki je kirurgija lokomotornega aparata so sodobne metode fizikalne terapije sestavni del konservativnega zdravljenja in so enakovredne operativnemu, farmakološkemu in drugemu zdravljenju.
Študij fizioterapije je danes v Sloveniji mogoč v Ljubljani in Mariboru (Alma Mater Europaea).
Fizikalna terapija (FT) je zdravljenje kot vsako drugo in ima točno določeno področje delovanja, svoje indikacije in kontraindikacije. Zato mora biti ustrezno ordinirana. Le natančno, jasno in individualno ordinirana FT zagotavlja učinkovito izvedbo in uspešnost. Fiziater predpisuje rehabilitacijske programe v okvirih rehabilitacijske medicine kot specialistične dejavnosti. FT je delovno orodje za terapijo, ki jo kot vsako obliko terapije v okviru svojih pristojnosti predpisujeta izbrani osebni zdravnik in specialist ustrezne specialnosti (travmatolog, ortoped, nevrolog ind).
Osnovni in glavni cilj medicinske rehabilitacije bolnikov po poškodbah je ponovna vzpostavitev funkcije poškodovanega telesnega dela. Medicinska rehabilitacija bolnikov z degenerativnimi okvarami gibal ali drugimi boleznimi pa je vzpostavljanje in ohranjanje optimalnega funkcionalnega stanja v skladu z vrsto in obsežnostjo obstoječih degenerativnih sprememb ali bolezni. Bolniku omogočiti in ga naučiti živeti z njegovo funkcionalno prizadetostjo kar se da kvalitetno življenje.
V novejšem času, ko je dobilo življenje izreden tempo in zahteva veliko duševnega napora, so se kot zdravilna sredstva izkazala tudi počitek, zabava in zavedna relaksacija mišic. V angleščini se pravi počitek rest, zabava pa rekreacija, zatorej to terapijo imenujemo RRR ali 3R.
Poleg strokovnega znanja in vrhunske tehnologije pa nas mora voditi spoznanje, da smo bolniku dolžni nuditi tudi toplino in prisrčne odnose, ki jih od nas pričakuje in jih tako zelo potrebuje, saj je za marsikoga medicina še danes često podoba strahu pred neznanim.
Po Wikipediji zbral AB
