Planinski pohod na Soriško planino

Objavil: Urednik .

pohod soriska 2017V četrtek, 22. junija, smo se Utripovci odpravili na krajši pohod na prelepo Soriško planino. Bili smo v negotovosti glede vremenskih pogojev, a smo se kljub temu s našo predsednico Polono odločili, da se podamo na pot, naj bo, kar bo. Deževje prejšnjega dne je malo ohladilo ozračje, tako da si boljšega vremena ne bi mogli izbrati.

Naše zbirno mesto je bilo pred gostilno Slavec v Zalem Logu. Z našim vedno nasmejanim Borisom sva se dogovorila, da se pred tem srečamo pri stari bencinski črpalki v Škofji Loki in gremo od tam skupaj naprej z enim avtom. Z ženo sva čakala kar nekaj časa, in ker nikogar še ni bilo na spregled, sem poklical Borisa, ki je rekel, da sta Škofjo Loko že prevozila in dogovorjenega kraja sploh nista opazila. Z ženo sva se torej odpravila po Selški dolini do gostilne pri Slavcu. Boris se je opravičeval za nesporazum, vendar to se dogaja tudi mlajšim.

Tukaj smo se prešteli, bilo nas je 12 pohodnikov. Zapeljali smo se naprej proti Sorici, do spomenika slikarja Ivana Groharja, ki je na zelo lepem kraju. Ni naključje, da so spomenik postavili prav na tem mestu, da si lahko ogleduje lepo naravo in vas Sorico, saj je v Sorici tudi njegova rojstna hiša, ki je danes spremenjena v Arheološki muzej, ki prikazuje staro orodje, življenje Soričanov in dela slikarja Groharja. Ob spomeniku nas je Polona ovekovečila z svojim fotoaparatom. Po lepem razgledu smo se odpeljali proti vrhu Soriške planine do parkirišča, ki nam je bilo celo na razpolago, saj smo bili edini turisti pohodniki na Soriški planini. Primerno smo se obuli in oblekli ter se po ozki stezi odpravili mimo Litostrojske koče navzgor proti vrhu. Pohodnik Peter nam je kazal vrhove, ki so se bohotili v daljavi, eni smo se mučili s prepoznavanjem planinskega cvetja, dlje od zlatega jabolka, arnike in materine dušice nismo prišli. Po večkratnih postankih smo prišli na vrh hriba, ki se imenuje Lajnar.

Na vrhu Lajnarja sta dva obeležja. Leseni, lepo obdelani hrastov steber z luknjami, skozi katere se lahko vidi kraj, ki je napisan na stebru, služi za boljšo orientacijo. Drugo zelo zanimivo obeležje pa je betonski, pol metra visok, okrogli steber, temno rjave barve z napisoma, ki usmerjata proti koči in Sorici.

Ob stezi na vrhu Lajnarja je varnostna ograja s štirimi žicami, ki varuje planince pred zdrsom v prepad, obenem pa varuje krave, da se ne izgubijo in tako služi kot pastir. Velika napaka pa je, da ni opozorila, da je pod električno napetostjo, zato nismo posvečali preveč pozornosti nevarnosti, ki se nam lahko zgodi, če je pastir pod napetostjo. Ko sem hotel iti na drugo stran ograje, sem se dotaknil žice in tako močno me je streslo, ob tem pa se je sprožil še defibrilator, da sem videl sonce pred očmi in ne v daljavi. Pri sestopu z vrha Lajnarja smo videli veliko čredo krav, ki so poležavale v senci ob polnem vodnem bazenu, čigar vodo pozimi uporabljajo za izdelavo umetnega snega. Bližali smo se Litostrojski koči z ne najprivlačnejšim zunanjim izgledom in z nekaj mizami ob fasadi v senci, ki se nam je še kako prilegla. Prišla je oskrbnica, naročili smo kislo mleko in se okrepčali s priboljški, ki smo jih imeli s seboj v nahrbtnikih, se odžejali in se poslovili od Litostrojske koče.

Posedli smo se v avtomobil, in se odpeljali do gostilne v Sorici. Tamkajšnji muzej je bil žal zaprt.

Zapeljali smo se malo niže do cerkvice in pokopališča, pred katerim raste ogromna lipa, tako mogočna da nas jo je šest pohodnikov komaj objelo. Druga lipa, tudi zelo velika, pa je klonila pod težo let in je padla na zapuščeno hišo, verjetno staro župnišče in porušila ostrešje. Na pokopališče sem se šel poklonit mojim sorodnikom, ki so tam pokopani, saj je moj oče rojen v Sorici št. 1, Podrošt. Danes je tam gostilna, a tudi ta je bila žal zaprta. Tako smo se odpeljali do izhodiščne postaje, do gostilne Slavec, se malo odžejali, poklepetali o nekaterih dogodkih in snovali načrte za naš naslednji, jesenski pohod. Ob slovesu smo si zaželeli srečni in se odpravili vsak proti svojemu domu.

Zapisal: Tone Anton Okorn, Rašica

Fotografije so tudi v albumu https://photos.google.com/