Pohod po Poljanski dolini

Društvo Utrip skozi celo leto organizira pohode, zahtevne ali manj zahtevne, odvisno od letnega časa. Člani društva se jih radi udeležujemo, saj nas srčni spodbujevalniki opominjajo, da je hoja zdrav način življenja.

Tako je bilo tudi v petek pred binkoštno nedeljo. Predlagan je bil pohod po Poljanski dolini. Tega prelepega konca Slovenije mnogi še niso videli.

Zbrali smo se v bivši vojašnici v Škofji Loki. Prišli smo člani iz ljubljanskega konca in okolice. Veselo in z navdušenjem smo se pozdravili, saj je bil pred nami lep, sončen dan. Gospa Polonca in njen mož Miha sta imela s sabo fotoaparata, da sta posamezne trenutke našega druženja lahko ujela v trajen spomin.

Ko smo se zbrali vsi, smo odšli do glavne avtobusne postaje in se vkrcali na avtobus za Lučine ter se odpeljali do Loga. Tam smo malo počakali, da se nam je pridružil še naš član iz Cerknega. Prav po športno je zamudil nekaj minut. Vsi smo ga bili veseli, saj nas je bilo sedaj enajst.

Korajžno smo se počasi odpravili po asfaltni cesti navzgor. Čeprav pot ni bila težka, smo ob klepetu morali tudi malo počivati. Občudovali smo naravo okrog nas. Na nasprotni strani se je lepo videlo Škofjeloško hribovje, Kovski vrh, Bukov vrh, Vinharje, pogled je segal skoraj do Žirov.

Do kmetije pri Kumru - Čadež se je pot vzpenjala, nato pa počasi spuščala vse do Poljan.

Ko smo šli skozi vas Smoldno, sta nas prisrčno pozdravila Barbara in Jurij Stanonik, ki sta ravno pospravljala pokošeno travo za živino. Ni jima bilo škoda časa in povabila sta nas pod vrtno uto, rekoč, da si za pogovor z ljudmi moraš vzeti čas.

Gospa Barbara se je pred 44 leti poročila in iz Grenca pri Škofji loki preselila k Lazarčku. Z Juretom imata osem otrok in petnajst vnukov. Več let je gospa Barbara skrbela za moževo mamo.

Pod uto smo bili postreženi z domačim kruhom, zaseko in domačim sokom.

Gospodar Jurij je poln humorja pripovedoval anekdote iz starih časov. Kako je Napoleon ukazal zasaditi drevesa, tistemu, ki jih ni hotel, pa je rekel, da je tepka. Od takrat tod raste večje število dreves, ki se imenujejo tepke. To so hruške za žganje, včasih pa so jih tudi veliko sušili. Zakonca Stanonik povesta, da smo vedno dobrodošli in nam zaželita še veliko lepih pohodov.

Pot smo nadaljevali proti Poljanam mimo mojega doma, vendar se žal nismo nič ustavili.

Nad Poljanami je zelo lep razgled na Hotovljo, kjer je hiša slikarja Šubica. Tu ima atelje njegova hčerka Maja Šubic.

Sredi polja kraljuje cerkev sv. Martina, ki jo je zgradil župnik Miro Bonča, domačin iz Hotovlje. Tudi zvonove je uglasil sam, uglaševal pa jih je tudi v več drugih zvonikih. Na to delo je bil zelo ponosen, saj nima vsak takega daru.

Po travnati poti smo se odpravili mimo rojstne hiše dr. Ivana Tavčarja, pri Kosmu. Ob prihodu na cesto smo videli kulturni dom, ki je dolga leta služil za cerkvene obrede. Na mestu, kjer sedaj stoji trgovina, je nekdaj stala mogočna cerkev, a je bila na žalost porušena.

Pot nas je peljala do Štefanove hiše, rojstne hiše slikarjev Jurija in Janeza Šubic. Za to hišo skrbi upravitelj kulturnega centra Boris Oblak, domačin iz Hotovlje.

Študiral je likovno pedagogiko na Pedagoški fakulteti in diplomiral pri Zdenku Huzjanu. Sodeloval je v več likovnih razstavah in kolonijah.

Videli smo karikature znanih oseb izpod dela njegovih rok. Prijetno smo bili navdušeni nad umetninami, ki našim sposobnostim niso dosegljive.

Veliko srečo smo imeli z vremenom. Ni bilo prevroče, pa tudi zeblo nas ni .Ob prvih besedah Borisa Oblaka pa je nekaj zašumelo in močno je pričelo deževati.

To nas ni prav nič motilo, poslušali smo razlago in se sprehodili po prostorih.

Ko smo si vse ogledali, poravnali stroške, se poslovili in odšli ven, nas je zopet pozdravilo sonce.

Brez premišljevanja smo se odpravili v gostilno na Vidmu. Žeja je bila huda in tudi malica je mnogim teknila.

Prišel je čas odhoda. Šli smo na drugo stran ceste in počakali avtobus, ki je prišel iz Žirov. V upanju, da se kmalu zopet vidimo, smo se v Škofji Loki poslovili. Naj dodam misel, da Poljanska dolina še nikakor ni zaključena. Veliko lepega je še za prehoditi.

Zapisala: Tončka Štremfelj –Trilar

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Fotografije so tudi v albumu https://photos.google.com/