V soboto, 19. 11. 2016, smo se Utripovci zbrali na Avtobusni postaji Ljubljana. Kljub meglenemu jutru smo polni pričakovanj do zadnjega sedeža napolnili avtobus.

Martinovanje v Beli krajini

V soboto, 19. 11. 2016, smo se Utripovci zbrali na Avtobusni postaji Ljubljana. Kljub meglenemu jutru smo polni pričakovanj do zadnjega sedeža napolnili avtobus.

Izlet sta nam pripravila sestra Mika in naš »srčni dohtar«, dr. Aleš Brecelj, ki nam je že na poti proti Trebnjem in Novemu mestu opisal življenje pesnika, prevajalca, dramatika in urednika revije Ljubljanski zvon, Otona Župančiča. Naš namen je bil obisk njegove rojstne hiše v Vinici. Dr. Brecelj nam je prebral tudi nekaj njegovih pesmi.

Prvi postanek za kavico smo imeli v Trebnjem. Nekateri smo si ogledali poznogotsko triladijsko župnijsko cerkev Marijinega vnebovzetja, ki je bila zgrajena leta 1443. V okolici cerkve so kar trije kipi: kip padlim borcem 1. svetovne vojne, kip Friderika Barage, slovenskega misijonarja med Indijanci v Ameriki in kip nadškofa in slovenskega metropolita dr. Alojzija Šuštarja.

Med potjo smo si ogledovali pretežno kraško pokrajino, ki se razteza med Gorjanci, Kočevskim Rogom in Kolpo. Skrbno obdelana polja, vinske gorice in slikoviti čebelnjaki so odraz pridnih belokranjskih domačinov.

V idilični vasici Vinica nas je pričakala prijazna vodička Meta, nam razkazala Župančičevo rojstno hišo in veliko povedala o pesnikovem življenju in delu. Hiša je bila obnovljena februarja 2016, muzej v hiši pa je odprt že od leta 1951. Pred hišo stoji pesnikov doprsni kip. Na njem sta vtisnjeni letnici rojstva (1878) in smrti (1949).

Oton Župančič je bil eden od štirih predstavnikov slovenske moderne. Z Dragotinom Kettejem, Josipom Murnom Aleksandrovim in Ivanom Cankarjem se je začel družiti v dijaškem društvu. Otroštvo je preživel v Vinici in v vasi Dragatuš, kjer je obiskoval osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval v Novem mestu. Tam je začel obiskovati tudi gimnazijo in jo končal v Ljubljani. Na Dunaju je študiral zgodovino in zemljepis. Nekaj let je živel tudi v Parizu, kjer se je preživljal s prevajanjem. Leta 1912 je postal dramaturg v ljubljanskem gledališču. Med 2. svetovno vojno je bil tesno povezan z NOB.

Njegova prva pesniška zbirka je bila Čaša opojnosti (1899), ki razodeva vrenje dunajskih let.

Ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota,
jaz sem te iskal,
mimo tebe sem šel in pogledal sem te
in ves sem vztrepetal ...

Druga pesniška zbirka so Pisanice (1900). V njih predstavlja zgodnja študentska leta, svojo povezanost z rodno krajino, kjer je preživljal mladost. Leta 1903 je izdal pesniško zbirko Čez plan. Leta 1905 je nastala ena najznamenitejših domovinskih pesmi, Duma. Leta 1908 so nastali njegovi Samogovori, leta 1912 pesniška zbirka Lahkih nog naokrog, leta 1915 Sto ugank in nova zbirka otroških pesnic, Ciciban. Leta 1920 je izdal pesniško zbirko V zarje Vidove, leta 1924 pa dramsko delo Veronika Deseniška ter zbirko Zimzelen pod snegom, kjer opisuje gorje med 2. svetovno vojno.

Živeti - umreti je usoda naša, a cilj nam je visoko posajen. Glej to drevo: za usodo nič ne vpraša, a vedno se bori za svoj namen.

Po končanem ogledu Župančičeve domačije sta nam študentki Maša in Anamarija uprizorili hudomušni skeč o idiličnem vaškem življenju. Naše pohajkovanje se je nadaljevalo do turistične kmetije pri Cerjancu v vasici Krupa. V bližini, iz enega najpomembnejših kraških izvirov, izvira reka Krupa.

Dobrodošlico sta nam pripravila gospodar Vilko in gospodinja Zvonka. Presenetila sta nas z belokranjsko pogačo in medico. Pri njih smo si ogledali znamenito belokranjsko hišo, obnovljeno leta 1909. Prej je na tem mestu stala s slamo krita hiša. V belokranjski hiši je črna kuhinja, krušna peč, kmečke izbe, na podstrešju pa velika razstava belokranjskih vezenin na domačem lanenem platnu. Po ogledu zanimivosti nas je čakalo Martinovo kosilo, kjer ni manjkalo perutnine, mlincev, rdečega zelja in potice. Ne smem pozabiti na godca Toneta Pluta in njegovega vnuka, saj sta nam popestrila popoldne. Godec je poskrbel za krst mošta v vino, za kraljico in kralja pa je izbral naša Magdaleno in Borisa. Bilo je nepozabno, za vsakega je naš godec našel prav posebno pesmico. Nasmejali smo se do solz. Ob prijetnem vzdušju smo tudi zaplesali. Ura je neusmiljeno tekla, morali smo se posloviti od prijaznih domačinov in godcev. V Ljubljano smo prispeli v zgodnih večernih urah, se prisrčno poslovili in si zaželeli, da se prihodnje leto spet snidemo.

Sonja Fajdiga

Fotografije so tudi na https://goo.gl/photos/PJmzGPrX1UF9ZjdC9

Prvo soboto v oktobru, ob 8. uri, smo se v prijetnem vzdušju zbrali na Avtobusni postaji Ljubljana. Pot nas je vodila v Slovenske Konjice. Kot bi trenil smo bili na Trojanah, kjer sta se naši skupini pridružila še dva člana, in po prvi kavici smo pot nadaljevali proti Konjicam. Ga. Polona nas je še enkrat prisrčno pozdravila in nam zaželela lep dan. Prijazno nas je nagovorila tudi ga. Štefka in povedala, da nas bo v Slovenskih Konjicah pričakala vodička. Ta nas je pospremila po starem delu mesta, ki se deli na stari in mestni trg. Stari trg je v zavetju mogočne cerkve sv. Jurija. Čar tega mesta je potoček, imenovan Ribnica, Gospodična in celo Zmajeva slina. Ogledali smo si čudovito cerkev z zanimivimi freskami. Nedavna prenova starega trga z mestnim parkom in tržnico daje mestu pečat modernosti in sodobnosti. Mesto že vrsto let velja za zgled prijaznosti in urejenosti in je zanimiva turistična destinacija. Slovenske Konjice so v okviru prestižnega tekmovanja Entente Florale Europe osvojile dve zlati medalji (1998 in 2014), kar jih postavlja ob bok najlepše urejenih evropskih mest.

Vodička se je od nas poslovila pred dvorcem Trebnik. Tu nas je sprejela ga. Mihaela, oblečena v grajska oblačila. Pripovedovala nam je o gradu, ki je dolgo časa prehajal iz rok v roke različnih grofov. Leta 1980 je bil tu dom starejših občanov in vrtec, danes pa je grad v lasti Občine Slovenske Konjice, ki vanj vrača zeliščarstvo. Z ga. Mihaelo smo odšli na velik zeliščni vrt, kjer nas je pričakala tudi ga. Brunhilda. Pripravili sta prisrčen skeč, ki nas je vse od srca nasmejal. Razkazali sta nam vrt in predstavili zelišča (kamilico, ognjič, sivko, rožmarin, ameriški slamnik, kapucinke, roženkravt, rdečo baziliko, itd.). Nato smo odšli v grad, kjer smo se ogreli z odličnim čajem ter se posladkali s krhlji jabolk in hrušk. Ga. Mihaela nas je seznanila z zelišči, slovenskimi naravnimi izdelki, ki imajo tudi certifikat. Tu prodajajo izdelke kot so mila, mazila, olja, balzami in darilni kompleti. Te izdelke lahko kupujemo po celi Sloveniji, v hipermarketih, marketih, v ljubljanski Galeriji Mestni Trg. Tu smo nakupili kar nekaj njihovih izdelkov. Ob slovesu pa je ga. Mihaela še vsakemu podarila simbolično darilno vrečko. V čudovitem parku smo videli velik ribnik, v bližini pa sta tudi dva vrtca, vrtec Park in vrtec Mali grof. Nato smo veseli in polni vtisov odšli na kosilo v gostišče Zlati grič, ki pa je prava paša za oči. Čudovito posestvo, bogati vinogradi in čudovite bele vrtnice. V bližini je tudi golf igrišče in zidanice s hišami. Tu smo se okrepčali z okusnim domačim kosilom in okušali dobro konjiško kapljico. Prišel je čas odhoda in še enkrat smo se ozrli po tej prelepi pokrajini, ki je žarela v soncu, in si napolnili dušo z energijo. Sledilo pa je še eno presenečenje. Ga. Polona nam je povedala, da se bomo ustavili v Žalcu, kjer so nedavno odprli fontano piva, Zeleno zlato. Fontano so odprli letos, 5. septembra. Tu točijo samo slovensko pivo. Ko smo prišli v park, smo kupili ročno izdelan vrček avtorja Oskarja Kogoja, za katerega smo odšteli 6€. Potem smo odšli do čarobnih pipic in pili, okušali in se veselili. Moški del naše družbe je prav res prišel na svoj račun! Malo pred 17. uro je bil odhod avtobusa proti Ljubljani. Na avtobusu ni bilo čutiti nobene utrujenosti, vladalo je dobro, prešerno razpoloženje. Malo se je pelo, veliko pa pripovedovalo, seveda šale. Na Trojanah sta se poslovila dva naša člana, ostali pa smo se počasi vozili proti domu. Ob slovesu smo vsi ugotovili, kako lepa je bila ta oktobrska sobota. Še enkrat bi se rada zahvalila ga. Poloni in ga. Štefki za čudovito vodenje. Za zaključek pa še misel: Kako lepa je Slovenija! Živite dolgo, zdravo in mirno in ne hrepenite po tujini, saj imamo doma raj, samo zavedamo se ga ne.

Zvečer je bila na POP TV, v oddaji 24 ur, prikazana tudi žalska fontana piva, kjer je naša skupina okušala več vrst piva. Na posnetku je bilo večkrat videti Borisa Hribarja in Gerardo B. Upokojenci vsekakor niso za v staro šaro!

Marta Marolt

 Fotografije so tudi na https://photos.google.com

Pohodniki društva smo se tokrat namenili prehoditi pot okoli Bohinjskega jezera. 26. septembra, ko smo se odpravili na pot, je bil lep jesenski dan. Zbrali smo se na parkirišču blizu cerkve sv. Janeza Krstnika, na vzhodnem robu jezera, kjer smo začeli naš pohod. Že prvi pogled na prelepo jezero, ki  se je kopalo v sončni svetlobi in dobivalo smaragdno barvo, nas je navdal  z dobro voljo in v veselem razpoloženju smo uživali v lepotah Bohinjskega jezera in njegove okolice. To je naše največje stalno naravno jezero, dolgo dobre 4 km, široko do 1200 m in globoko do največ 45m. Njegova površina znaša 3,3 km². Po nekaj minutni hoji smo prispeli do plaže, nato pa obkrožili  Fužinarski zaliv na vzhodni strani jezera. Pot smo nadaljevali po severni obali jezera, ki je bila obsijana s soncem. Bilo je prav prijetno toplo.  Na poti smo videli opuščeno ribogojnico. Kmalu nato smo prečili hudournik, v katerem zaradi suše ni bilo vode. V prijetnem klepetu in uživanju v naravi nam je čas hitro mineval in kmalu smo dospeli do Ukanca, kjer je bila za nami že polovica poti. Na lepi jasi s pogledom na jezero in na Vogel smo se okrepčali in v veselem vzdušju in smehu občudovali  okolico. Po počitku smo se še fotografirali in nato ubrali pot še po drugi strani jezera. Kar hitro smo prispeli do zapuščenega hotela Zlatorog, ki je največja bohinjska sramota. Pot nas je vodila mimo kampa Zlatorog na levi strani ceste in že smo bili na križišču pod Voglom. Ob cesti smo ves čas hodili po makadamski sprehajalni poti v senci dreves. Mimo cerkvice sv. Duha smo kmalu prispeli  do prireditvenega prostora Pod Skalco in naprej v Ribčev Laz.

Pot okoli jezera je dolga 12 km. Na koncu so bile noge utrujene in tudi nekaj žuljev smo pridobili. Naš pohod smo zaključili v restavraciji, v prijetnem kramljanju in v prešernem smehu.

Kadar se odpravljate v Bohinj, nikar ne pozabite na rek, ki pravi:  "V Bohinju ima dež mlade".

Polona

Fotografije so dosegljive tudi na Google Photos (TUKAJ)

19. septembra smo se v prelepem sončnem dnevu iz Ljubljane podali na pot proti Jesenicam. Pri Lipcah smo zapustili avtocesto, nadaljevali proti Gorjam in naprej do Blejskega vintgarja.

Pred ogledom soteske smo si privoščili jutranjo kavico v bližnji gostilni. Po vstopu v Vintgar smo občudovali reko Radovno, ki je na svoji poti proti Savi izdolbla globoko sotesko, ki je danes ena izmed najbolj priljubljenih izletniških točk v neposredni bližini Bleda. Soteska Vintgar je dolga pol drugi kilometer in globoka tudi do 100 metrov. Njene stene se mestoma povsem zožijo. Hodili smo po lesenih galerijah, le nekaj metrov nad vodo. Sotesko so odkrili konec 19. stoletja, ko je bila še povsem neprehodna. Vintgar je čudovit ambient, kjer reka Radovna poskakuje čez brzice in se vrtinči v tolmunih. Proti koncu soteske smo imeli pogled na kamniti železniški most leta 1906 zgrajene bohinjske železnice, ki preči sotesko na višini 33,5 m. Ogledali smo si tudi slap Šum, ki pada v globino z višine 16 metrov. Slap Šum ima občudovanja vreden, močan pretok vode. Reko Radovno, ki ima vedno dovolj vode, napajajo potoka Krmarica in Kotarica in nekaj stranskih izvirov. Ta dva pritoka že dosti pred samim izvirom Radovne, Pod Jutrovo skalo, ponikneta v globino. Močan pritok Radovne pride do izraza prav v Vintgarju. Več kot 1.5 km dolga soteska je skrita med visokimi stenami hribov Boršt (931 m) in Hom (834 m). Ob slapu Šum smo se okrepčali in občudovali prelepo naravo v sijaju sončnega septembrskega dne. Vračali smo se po isti poti. Sklenili smo, da bomo prihodnjič izbrali krožno pot, okoli vzpetine Hom, mimo cerkve sv. Katarine, nazaj do izhodišča. Soteska Vintgar je izjemno lepa ter vsekakor vredna ogleda. V poletnih mesecih je prijetno hladna. Na nas je naredila mogočen vtis s svojimi strmimi globinami, navpičnimi stenami, z deročo reko pod sabo, rastlinjem in z največjim slovenskem rečnim slapom.

Naj kot zanimivost še povem, da naj bi ime Vintgar po nekaterih podatkih izviralo iz nemške besede Weingarten (vinski vrt), saj so v okolici nekdaj gojili celo vinograde. Blejski vintgar pa je dal ime tudi mnogim ostalim soteskam širom po Sloveniji. Zaradi naravnih lepot je bil Vintgar uvrščen med pomembnejše turistične zanimivosti Slovenije.

Polona

(kliknite slike za povečan prikaz)

 Fotografije so tudi na https://photos.google.com