Dr. Zora Konjajev: Partizansko zdravstvo - odraz humanizma v NOV
V drugi svetovni vojni je bila izvrstno organizirana partizanska vojaška in civilna saniteta. Delovala je v težavnih razmerah mobilnega partizanskega načina bojevanja in si je navzlic temu prizadevala doseči uveljavitev tedanje vojne doktrine: to je skrb za zdravje borcev, zdravljenje ranjencev v varnem zaledju in skrb za invalide. Partizansko zdravstvo se je razlikovalo od razmer frontnega bojevanja po mobilnosti partizanskega načina vojskovanja, pomanjkanja strehe nad glavo, pomanjkanja stalnega dotoka zdravil, zdravstvenih pripomočkov in sanitetnega materiala ter nujnih življenjskih potrebščin. Največja težava je bila v tem, da niso imeli varnega zaledja za zdravljenje in rehabilitacijo ranjencev. Za zaledje je bilo treba najti nadomestitev. Slovenski partizanski zdravniki so se z vsemi temi težavami spopadali z neverjetno organizacijsko in tehnično iznajdljivostjo, inovativnostjo, samoiniciativnostjo in z izredno sposobnostjo improviziranja. Partizansko zdravstvo se je razvijalo na izviren način, na pridobivanju lastnih izkušenj in se je razlikovalo od partizanskega zdravstva drugod po Jugoslaviji. Na sestanku v Tisovcu, junija 1942, so zakoličili načela slovenskega partizanskega zdravstva. Ločili so organizacijo v bojnih enotah in bolnišnično zdravljenje. Organizacijo v bojnih enotah je prevzel dr. Franc Novak – Luka, ki je bil na čelu zdravstvenega oddelka glavnega poveljstva. Njegov namestnik je bil dr. Bogdan Brecelj, ki je bil tudi glavni kirurg in nadzornik partizanskih postojank. Zdravstveni oddelek glavnega poveljstva je imel 11 odsekov z referenti, ki so izpolnjevali določila oddelka. Eden od odsekov je bil zadolžen celo za kulturo, ki se je širila v bojnih enotah do poslednjega borca in tudi v tem je bila veličina slovenskega odpora v 2. svetovni vojni in razlika od drugih odporniških gibanj. V bojnih enotah so sanitetni referenti od čet do korpusov organizirali zdravstveno oskrbo ranjencev in njihovo evakuacijo v skrite bolnišnice. Dobre rezultate je rodila zamisel dr. Pavla Lunačka, da v Kočevskem Rogu zgradi skrite postojanke v globelih, ki jih je zamaskiral z vejevjem in mahom. Ob upoštevanju strogih navodil konspiracije, ki so veljala za vse osebje, je bila varnost zagotovljena. Slovenska centralna vojna partizanska bolnišnica SCVPB v Kočevskem Rogu je imela 11 postojank. Po njenem zgledu so bile zgrajene postojanke širom po Sloveniji. Od 240 zdravstvenih postojank, lekarn, letališč in evakuacijskih baz je bilo odkritih samo 14. Od 22000 ranjencev, ki so se zdravili v skritih postojankah, je sovražnik našel in pobil 164 ranjencev. To je bilo v nasprotju z mednarodnimi konvencijami, ki pa so jih partizanski zdravniki upoštevali in zdravili tudi zajete sovražne ranjence. Posebnost partizanskega bolnišničnega zdravljenja je bila porodnišnica v Kočevskem Rogu, kjer se je rodilo 54 novorojenčkov. To je zagotovo edinstven pojav v gverilskem načinu vojskovanja. Razumevanje stiske nosečih bork in njihove skrbi za novorojence je zopet dokaz humanosti slovenskega partizanskega zdravstva. Večje bolnišnice z več postojankami so bile na Snežniku, na Pohorju in na Primorskem Franja in Pavla. V Žumberku je delovala slovensko - hrvaška bolnišnica, ki je namestila ranjence po hišah v vaseh. Rezultati zdravljenja so bili zadovoljivi, če upoštevamo nezavidljive razmere, ki pa so se proti koncu vojne naglo izboljševale zaradi izdatnejše pomoči zaveznikov. V partizansko saniteto sta bili vključeni tudi lekarniška in zobozdravstvena služba. Evakuacija ranjencev je bila skrbno načrtovana: v primeru bližajočega se sovražnika iz postojank bojnih enot v skrivališča ter z belokranjskih letališč in z letališča na Notranjskem v Italijo, v zavezniške bolnišnice v Bariju.
Civilno zdravstvo na osvobojenem ozemlju Bele Krajine je vodila civilna oblast - zdravstveni oddelek Slovenskega narodnega osvobodilnega sveta (SNOS – vrhovni organ OF). Načelnik oddelka je bil dr. Marjan Ahčin. Ustanovljene so bile 3 bolnišnice za potrebe civilnih bolnikov in civilnih ranjencev, 16 zdravnikov in 57 babic je skrbelo za zdravje civilnega prebivalstva. Pomagale so jim številne bolničarke, ki so se izučile v bolničarskih tečajih. V higienskih postajah so zdravili garje in razuševali in s tem preprečili vdor pegavega tifusa, ki ga prenašajo okužene uši in je divjal v sosednjih jugoslovanskih pokrajinah. Po vaseh so to dejavnost opravljale mobilne higienske ekipe. Cepljenje prebivalstva je preprečilo širjenje trebušnega tifusa. Pred koncem vojne je bilo z zavezniškimi letali iz Bele Krajine v begunsko bazo SNOS-a v Kaštelu pri Splitu evakuiranih 2100 žensk, ostarelih in bolnikov, ter 600 otrok, ki so na varnem pričakali konec vojne.
Svobode ni dočakalo 45 zdravnikov in 55 medicincev, 6 farmacevtov, 14 dentistov in 465 bolničarjev. Med temi žrtvami okupatorja je bilo 192 žensk, zdravstvenih delavk.