V torek, 10. februarja, smo se odpeljali po gorenjski avtocesti proti Jesenicam. Na izvozu za Kranjsko Goro smo nadaljevali vožnjo proti Ratečam. Le nekaj sto metrov pred mejnim prehodom Rateče nadaljujemo levo v smeri Planice. Po krajšem vzponu nas cesta pripelje do skakalnic, tam smo parkirali avtomobile na parkirišču pod velikanko. Pogled na planiške skakalnice je impozanten posebno na velikanko. Jutranje sonce je obsijalo planiški skakalni center.
Dolina nudi prečudovite razglede na skalna področja, ki so odeta v sneg in gredo v strmine najlepše gore v Julijskih Alpah Jalovca. Na zahodu jo omejujejo greben Mojstrovke, Travnik, Jalovška škrbina in Goričica. Na vzhodu pa greben Ponc.
Pot iz Planice v Tamar je zasnežena, shojena in dobro utrjena zato je bil korak zanesljiv. Vreme je bilo lepo, brez vetra in toplo za zimski čas. V prijetnem klepetu in občudovanju narave ZIMSKI POHOD V TAMAR! nam je čas hitro minil. Kar naprej mi je pogled uhajal na prelep Jalovec, ki je bil obsijan s soncem in žare v vsej svoji lepoti.
V Tamarju nas pričaka kapela Marije pomagaj avtorja Josipa Lavtižarja. Kapela slavi po mozaičnih poslikavah patra Marka Rupnika, doma s Črnega vrha nad Idrijo.
Ko smo prispeli do koče v Tamarju smo se razgledali in občudovali okolico. Čudoviti pogled na vrhove, ki so pokriti s snegom in se blestijo v soncu, je enkratno plačilo za vložen napor. Uživali smo v idili tišine in miru.
V planinski koči so nas prijazno postregli z vročim čajem in obaro z ajdovimi žganci. Vrnili smo se po isti poti nazaj v Planico.
Na poti domov smo občudovali prelep sončni zahod, saj so bili vrhovi obsijani z oranžno rdečo svetlobo. Spomini na tako druženje nam napolnijo življenjske baterije, tako da komaj čakamo naslednjega druženja v naravi.
Najprej pozdravljam vse goste: doc. dr. Toneta Gabrijelčiča, ga. Slavico Popovič.
Pozdravljam vse prisotne utripovke in utripovce, saj brez vas ne bi bilo našega društva.
V nadaljevanju našega srečanja se bomo v veselem razpoloženju ob »mladem«, novem letu zavrteli tudi mi. Prešerno vzdušje nam bosta pričarala glasbena gosta g. Hervin in g. Vinko.
Ob začetku novega leta si prijatelji in znanci sežejo v roke in si zaželijo veliko zdravja, dobre volje, miru in veselja. Tudi jaz se želim zahvaliti vsem, ki ste danes tukaj. Zahvala gre vsem, ki ste bili dejavni in si prizadevali, da je bilo naše društvo živahno, prijetno in dinamično. Dobra ideja prej ko slej dobro oziroma pravo mesto najde. Želim si, da bi vsi sodelovali in pomagali po svojih močeh pri snovanju načrtov in pobud, ter se v čim večjem številu udeleževali predavanj, izletov, pohodov, delavnic, šole zdravega življenja v Šmarjeških toplicah. Želim, da še naprej vsi skupaj zavzeto skrbimo za našo publikacijo NAŠ UTRIP, ki nas informira in izobražuje, pa tudi razvedri.
Lepo se je ozreti nazaj na minulo leto, kar lahko ugotovimo, da smo kar uspešno uresničili načrtovane programe. To pa ni zasluga posameznikov, ampak nam je uspelo s skupnimi močmi. Zavedati se moramo, da nas različne ideje in raznoliki pogledi bogatijo.
Tudi v tem letu bomo nadaljevali z našimi aktivnostmi. Izvedli bomo štiri izlete, izobraževanja na predavanjih, za gibljivost in boljše počutje bomo poskrbeli s telovadbo, se ob koncu leta poveselili in organizirali šolo zdravega življenja v Šmarjeških toplicah, ki bo letos od 1. do 8. marca, jeseni pa nekje ob morju. Tudi letos bomo prispevali vsem članom 20€, kateri se bodo udeležili rehabilitacije v toplicah, in ki bodo pravočasno poravnali članarino. Zaradi premajhne udeležbe na fitnesu smo ukinili to vrsto aktivnosti in jo nadomestili s plavanjem v Atlantisu v Ljubljani . Za vse informacije si lahko ogledate ponudbo na internetu in preberete v našem časopisu. V letošnjem leto bomo praznovali 30. obletnico našega društva.
Iskreno se zahvaljujem našemu primariju doktorju Alešu Breclju, ki nam s svoji zdravniškimi nasveti in strokovnimi članki, ter s svojo predanostjo, vedrino in optimizmom nesebično in srčno pomaga.
Pomemben del v našem mozaiku je tajnica in medicinska sestra Miljana Nikčevič, ki je vedno z vedrino in nasmehom pripravljena sodelovati pri vseh naših aktivnostih.
Zagnanosti in marljivosti tudi ne zmanjka niti članom izvršilnega in nadzornega odbora.
Hvala vsem članom in članicam, ki ste s svojimi prispevki oplemenitili naš časopis, da je bil bolj zanimiv. Naše glasilo popestrijo tudi križanke, ki jih pripravlja g. Vladimir Jenko, ki skrbi da nam pravi čas posreduje križanke.
Zahvala gre tudi našemu podporniku g. Branku Novaku, za njegovo požrtvovalno in zelo fleksibilno delo pri urejanju naše spletne strani.
Zahvaljujem se g. Mihu, ki ureja časopis in skrbi za obdelavo fotografij in križank, ter za pravočasno pošiljanje člankov v lektoriranje in nato še v tisk.
Brez vztrajnosti v življenju ne pridemo prav daleč. Zato naj vam povem zgodbo o dveh žabicah, ki sta padli v smetano.
»Dve žabici sta padli v skledo s smetano. Takoj sta se začeli utapljati, saj v tekočini, gosti kot živo blato, ni bilo mogoče dolgo plavati. Na začetku sta obe brcali po gladini, da bi dosegli rob posode. Toda bilo je zaman, ves čas sta le čofotali na mestu in se potapljali. Vse težje sta priplavali na površje, da bi zajeli nekaj zraka.
Ena od njiju je glasno rekla: »Ne morem več! Ne bo se nama uspelo rešiti, v tem se ne da plavati. Če že moram umreti, ne vem, zakaj bi si še podaljševala trpljenje. Nobenega smisla nima, da umrem utrujena od nekoristnega napora.«
S temi besedami je prenehala brcati in hitro potonila; gosta bela tekočina jo je dobesedno pogoltnila.
Druga žaba, ki je bila vztrajnejša ali pa morda bolj trdoglava, si je rekla: »Nikakor mi ne uspe! Naj naredim karkoli, se v tej tekočini ne morem premakniti. A čeprav me čaka smrt, se bom borila do zadnjega diha. Nočem umreti niti sekunde prej, kot mi je namenjeno.« Zato je še dolge ure brcala in čofotala na istem mestu, ne da bi se premaknila za en sam centimeter.
In nenadoma...ker je tako zelo migala s kraki...se je smetana stepla v maslo. Presenečena žaba se je odgnala in skočila na rob posode. Potem pa je veselo »odkvakala« domov.
Najpomembnejša vrednota, ki je v novoletnih voščilih na prvem mestu, je zdravje. In tudi zdravja ni brez vztrajnosti. In brez dobrih misli.
Letošnje leto naj vam prinese veliko veselja in sreče, da boste našli tisto pot, ki vas bo osrečevala in radostila, notranje izpopolnjevala in ji ne bo konca. Vsak dan naj prinaša novo veselje, nova presenečenja in nove radosti.
Zgodilo se je v decembru. Dolgo smo čakali na ugodno vreme, ki bi nas v tem zimskem času pospremilo še na kakšen izlet oziroma pohod v naravo. Po silno dolgem deževnem obdobju je vendarle posijalo sonce. Zaupali smo vremenski napovedi in se odločili za pohod na Sv. Jošt nad Kranjem. Tokrat nas vremenarji niso razočarali, saj se je njihova napoved lepega, s soncem obsijanega dneva uresničila, tak dan pa je bilo potrebno izkoristiti.
Zjutraj smo se iz Ljubljane odpeljali proti Kranju in v Stražišču zavili desno proti Sv. Joštu. Ob cesti smo pustili avtomobile in se pognali v klanec, po bližnjici proti vrhu Sv. Jošta. Priznam, da pot nikakor ni bila prijetna, saj so bil tla zaradi večdnevnega deževja močno razmočena in blatna. Paziti je bilo treba tudi na drevesne korenine, zakrite s spolzkim listjem. Zaradi slabega ravnotežja v zadnjem letu sem morala biti še posebej pozorna, kam in kako bom usmerila korak, kako mi bo uspelo premagati sluzast teren, oziroma obdržati čevelj na nogi in ga srečno potegniti iz blata. Znano je, da se pot sorazmerno strmo dviga proti vrhu gore, zelo malo je delno ravninskih predelov, kjer bi človek lahko zajel sapo oziroma ugotovil, ali ima srce še vedno na pravem mestu. Seveda je naša mladež vse nevšečnosti junaško premagovala in po gamsje pridrvela na vrh mnogo pred mano. No ja, z gospo Fani sva kljub omenjenim težavam z rahlo zamudo le prilezli do vrha, do znane gostilne, kjer sva se najprej posvetili pitju čaja. Šele ko se nama je sapa povrnila in utrip nekoliko umiril, sva se preselili na prostor za cerkvijo, kjer smo se po skupinskem fotografiranju vsi predali užitkom toplega decembrskega sonca. Po sprehodu okoli cerkve smo zadovoljni posedali pred njo in se na toplem soncu krepčali z dobrotami iz nahrbtnikov. Težave ob vzponu smo kaj hitro pozabili, saj nam je vreme naklonilo čudovit dan, za ta čas obsijan z nenavadno toplim soncem. Pozdravljalo nas je modro nebo brez enega samega oblačka in, kolikor daleč je segalo oko, jasen pogled na našo prelepo pokrajino, mesto in vasi pod nami, v ozadju pa z rahlim snegom pobeljen venec gora. Sanjsko lepo!
Toda vsega lepega je enkrat konec. Tudi od Sv. Jošta se je bilo treba posloviti in se vrniti v dolino. Čeprav sem srečno preživela vzpon, mi niti na misel ni padlo, da bi se vračala po isti poti in da bi se morala ponovno, tokrat navzdol, še enkrat prebijati čez številne korenine in druge ovire ter ugotavljati, ali še vedno stojim na nogah ali pa sem že na tleh – nemara polomljena. Tako sva se z gospo Fani raje odločili za malo daljšo pot, trdnejšo in varnejšo, kar lepo po cesti. Mimo grede ob poti sva kmalu pod vrhom Sv. Jošta naleteli na lepo, z balončki in girlandami okrašeno smrečico. Zanimivo! Še malo nižje ob cesti, saj človek ne bi verjel, pa so bile v votlinici pod korenino mogočne bukve postavljene prave male jaslice.
Ker ob povratku ni bilo treba biti pozoren na vsak korak, sva lahko opazovali zaspano naravo in ugledali kar nekaj cvetkov ali popkov roza-belih telohov, rumenih trobentic in drobnih vijolic, ki so si verjetno prehitro upali pokukati izpod jesenskega listja.
Bil je lep izlet. Pot navzgor je bila morda nekoliko zamudna, vendar človek po srečnem povratku hitro pozabi na vse težave, v spominu pa ostanejo le lepi in prijetni trenutki, preživeti v prelepem okolju in v prijetni družbi.
Srečno do prihodnjič!
Ana Vidmar
Fotogalerija posnetkov s pohoda (foto: Polona Leskovec)
Za tokratni pohod je bil določen obisk planinske koče Iskra na Jakobu nad Preddvorom.
Sedmero pohodnikov se nas je na drugo oktobrsko soboto zbralo v lepem sončnem jutru pri hotelu Bor ob idiličnem jezeru Črnava v Preddvoru. Po kratkem klepetu in prvem skupinskem fotografiranju smo se odpravili na pot, ki ni bila prezahtevna. Do vrha s cerkvico sv. Jakoba in planinsko kočo Iskra na nadmorski višini 961m je bilo potrebno premagati 455 m višinske razlike. Po nekaj sto metrih hoje po asfaltni cesti skozi vas Potoče in mimo Doma starejših občanov Preddvor so nas planinske oznake usmerile do našega cilja. Ves hrib je prepreden z različno dostopnimi, krajšimi ali daljšimi bližnjicami med položnejšo gozdno cesto, ki se v daljših ovinkih vije do vrha.
Začeli smo s strmo krajšo potjo, ki je zaradi korenin in kamenja zahtevala več moči, zato smo čez čas zaradi lažje hoje izbrali gozdno cesto in nekoliko daljšo pot. Vse poti vodijo v glavnem čez gozd, ki nam ni razkrival posebnega razgleda, zato pa je bolj prav prišlo malo več veselega klepeta. Po dobri uri hoda smo se ustavili pri bistrem studenčku, se osvežili, nazdravili s šilcem borovničevca ali zdravilnega žganja, se malo odpočili in veselo nadaljevali pot, ki je bila vse do vrha nezahtevna in prijetna. Tako smo po dveh urah hoda prišli do cerkvice in do planinske koče korak od nje. Dan je bil sončen in topel, z lepim razgledom v dolino proti Preddvoru, Šenčurju in Kranju, ter z uživanjem sončnih žarkov na klopci ob cerkvici pa smo bili nagrajeni za nekaj naporov pri vzponu. Da je sv. Jakob nad Preddvorom ena prijetnejših, ne prezahtevnih planinskih točk, dokazuje tudi lepo število pohodnikov, ki so posedali po klopeh okoli koče in cerkvice.
Po dobri uri počitka in nekaj fotografiranj smo se po pretežno položni gozdni cesti vrnili nazaj v dolino. Še nekaj časa smo posedeli ob osvežilni pijači v prijetnem okolju parka ob gradu Hrib iz 16. st. in se zabavali z opazovanjem mladoporočencev. V tem gradu hotel Bor prireja tudi poročne obrede.
Zadovoljni s prijetnim druženjem in prehojeno potjo smo se poslovili, nekateri manj, nekateri bolj utrujeni. Vse priznanje za premagovanje nekaterih neprijetnih delov poti zaslužita ga. Marija in ga. Fani, ter rekonvalescentka, predsednica Polona.
Jože Krašovec
Oglejte si še fotoreportažo s pohoda. Fotografije: Polona Leskovec