Izlet na Notranjsko

V meglenem, jesenskem jutru smo se polni pričakovanja podali na pot proti Notranjski.

Po opisu predvidene poti, ki nam ga je podala ga. Polona, nas je pozdravilo tudi sonce. Pot nas je peljala po primorski avtocesti, ki smo jo zapustili na izvozu Unec in nadaljevali do Cerknice ter še malo naprej, do vasi Dolenje Jezero. Tu smo si ogledali maketo Cerkniškega jezera, ki prikazuje geografski del Cerkniške doline. Ob strokovni razlagi smo natančno spoznali delovanje vodnega sistema oziroma nastajanje in presihanje kraškega fenomena. Na multiviziji sam prikaz spremljajo tudi tonski posnetki življenja ob jezeru (glasovi voda, oglašanje živali, itd.) v vseh letnih časih, tako da smo resnično lahko občutili vso naravo. Tudi duhovita pripoved g. Vekoslava nam je popestrila poslušanje o tem čudežu narave.

Maketa, ki smo si jo ogledali, je izdelana v merilu 1: 2500 (v velikosti 3x5 m) in prikazuje geografski in vodni sistem. Maketa je avtorsko delo Vekoslava Kebeta.

Presihajoče Cerkniško jezero je fenomen, saj je to kraj, kjer je na istem mestu mogoče pasti živino, orati njive, loviti ribe ali se voziti s čolni. Ko je jezero polno, predstavlja največjo jezersko površino v Sloveniji, nato pa presahne in razkrije svoje kmetijske površine. Skozi letne čase kaže popolnoma različne obraze. Je največje presihajoče jezero v Sloveniji, ki leži na južnem delu Cerkniškega polja. To je kraško polje, ki, ko je poplavljeno, meri kar 38 km2, sicer pa je njegova površina 26 km2. V svojem največjem in najširšem obsegu lahko jezero meri kar 10,5 km v dolžino in 4,7 km v širino. Največja globina je 10 metrov, gladina jezera pa niha od 546 do 551 metrov nadmorske višine. Cerkniško jezero ima tudi otok, na katerem stoji vas z imenom Otok. Najlepši pogled na samo jezero in celotno Cerkniško polje je iz Slivnice. Tja pa se nismo povzpeli, saj nismo želeli zmotiti coprnice Uršule pri njenih opravilih.

Z zanimanjem smo si ogledali tudi muzej, etnološko zbirko in delavnico za izdelavo drevakov.

Nato smo se odpeljali proti Rakovemu Škocjanu, ki je bil že leta 1949 razglašen za prvi krajinski park v Sloveniji. Ta slikovita kraška dolina leži med Cerkniškim in Planinskim poljem, oblikovala pa jo je reka Rak. Tu se mokrotni travniki prepletajo z otočki poplavnih gozdov. Tu nas je dohitel čas za okrepčilo in malo rekreacije na svežem zraku.

Ogledali smo si še grad Snežnik, ki je eden izmed redkih gradov, ki ima ohranjeno originalno opremo zadnje knežje družine pri nas. V virih je bil grad opisan kot lovska postojanka, prvič omenjena leta 1268. Grad se predstavlja kot muzej bivanjske kulture 19. stoletja. Grajski prostori poleg muzejske dejavnosti gostijo tudi kulturne prireditve in poročne slovesnosti.

Ko smo se naužili lepot romantičnega gradu, smo se odpeljali do gostišča Mlakar, kjer nas je čakalo kosilo. Po živahnem pogovoru in obljubi, da se na naslednjem izletu ponovno vidimo, smo se zadovoljni odpeljali proti domu.

Marija Plankar

Fotografije si lahko ogledate tudi TUKAJ