Društveni izlet na Veliko planino

Po daljšem usklajevanju smo se člani društva Utrip le uspeli dogovoriti,  da se odpravimo na izlet na Veliko  planino. Na dogovorjeni dan smo se dobili pred trgovino Tuš v Mengšu. Ura je bila devet , ko smo se odpeljali po lepi, na novo zgrajeni mengeški obvoznici proti Kamniku. V Stahovici smo zavili  desno, proti Črnivcu, in vožnjo nadaljevali po zelo strmi in vijugasti cesti, ki je bila prav tako obnovljena , z zelo lično izdelanimi podpornimi zidovi. Kmalu smo zavili levo, v smeri Kranjskega Raka in se po nekaj kilometrih pripeljali do parkirišča, ki nosi ime Marjanove njive. Tu smo se preobuli, nadeli nahrbtnike in se odpravili po ozki stezi proti cilju.

Med pohodom je vladalo zelo sproščeno in zabavno vzdušje; ogledovali smo si različna zelišča , vsak je o njih vedel kaj povedati, moram pa priznati, da sem prvič videl arniko. Naše doživljaje na poti sta predsednica Polona in njen mož Miha sproti ovekovečila s fotoaparatom, saj sta ga imela vse skozi v roki; lepot, ki jih je Bog podaril Veliki planini, namreč ne manjka. Po stezi smo hodili kar nekaj časa, da smo prišli na lepšo pot in se po njej približevali  prvim planinskim kočam. V daljavi smo že videli cerkev Marije Snežne, v kateri  je vsako nedeljo maša. Vsako leto, na 5. avgust,  pa se pri njej zbere veliko vernih in nevernih planincev ter turistov, ki jim praznik Marije Snežne veliko pomeni. Pri darovanju si poživijo duše ter nato okrepčajo še telo ob veselem druženju pod kapelico.

Kapela je bila vse bližje in končno smo prišli do nje. Tu smo se sprostili, odpočili in okrepčali z dobrotami iz nahrbtnikov. Ko smo si nabrali novih moči, smo nadaljevali  pot proti Zelenemu robu. Prispeli smo v času kosila, zato smo si privoščili planinsko enolončnico in se odžejali. V prijetnem klepetu in opazovanju prelepe narave, vreme je bilo namreč lepo in vidljivost dobra, smo uživali in  opazovali okoliške vršace. Nato smo se po drugi poti odpravili v dolino in se spotoma ustavili na Mali planini, kjer smo si privoščili kislo mleko. Na poti navzdol smo malo zašli, a nas je domačin usmeril nazaj na pravo pot. Čutiti je bilo, da nas je ob povratku že dohitela utrujenost, saj smo bili nekoliko manj dovzetni za okolico in manj zgovorni. Bili pa smo veseli, da smo navkljub našim težavam uspeli osvojiti tako zahtevno pot, kot je Velika planina.

Srečno smo prispeli do avtomobilov, se preobuli in preoblekli in se poslovili s stiskom rok, iskren stisk roke vendar pomeni več kot sto izrečenih besed. Slednja je misel našega rojaka, nadškofa Lojzeta Urana, ki jo rad izreče ob različnih priložnostih.

Tekst: Anton Okorn, R a š i c a
Fotografije: Polona in Miha Leskovec