RAZGIBAJMO TELO
SRČNI VZPODBUJEVALNIKI
TRIGLAVSKA ROŽA
UTRIPOVCI SMO PRIDNI KAKOR ČMRLJI
TUDI DEŽNE KAPLJE NISO OVIRA ZA NAŠO REKREACIJO
ČLANI IZVRŠILNEGA, NADZORNEGA IN STROKOVNEGA ODBORA DRUŠTVA UTRIP


Majski izlet v Belo krajino

Objavil: Urednik .

V Beli krajini 2015Res se je vredno napotiti v ta del Slovenije, obkrožen z Gorjanci, kočevskimi gozdovi in Kolpo, in kjer seveda ne manjka zanimivosti, ki nas pritegnejo k ogledu.

V letošnjem letu praznujemo 70 let od konca druge svetovne vojne, in tako smo se v soboto, 23. maja, v organizaciji dr. Aleša Breclja, odpravili na izlet v Belo Krajino, ki v sebi nosi kar precej naše dediščine izpred časov okupacije. Oče dr. Aleša Breclja je bil eden izmed vodilnih zdravnikov med drugo svetovno vojno na slovenskem osvobojenem ozemlju.

Naša prva postaja po odhodu iz Ljubljane je bil obisk eko kmetije in glasbene družine Plut. Gospod Plut je bil tudi naš vodič po Beli Krajini. Ogledali smo si muzej družine Plut in se okrepčali z domačo pogačo in belokranjskim vinom. Sledila je pot proti vasi Črešnjevec pri Semiču, kjer smo si ogledali muzejsko zbirko partizanske bolnišnice Topolovec na Škofovi domačiji. Ustanovljena je bila kot evakuacijska bolnišnica z ilegalnim imenom postojanka Topolovec, delovala pa je od septembra 1944 do aprila 1945. Iz različnih krajev Slovenije so sem prihajali težko ranjeni borci in invalidi, ki so bili kasneje evakuirani v Italijo ali Dalmacijo. Tu so zdravniki poskrbeli za težke ranjence vsaj toliko, da so bili sposobni preživeti prevoz v bolnišnice v južni Italiji. Poleg ranjencev je bolnišnica sprejemala mnogo starejših, invalidov, žena, nosečnic, otrok. Domačini so v teh težkih časih stopili skupaj in v zelo kratkem času uspeli ustvariti znosne pogoje za sprejem, zdravljenje in oskrbo ranjencev. Čeprav je vsega primanjkovalo, tako hrane in zdravil kot opreme in elektrike, so vaščani za vse poskrbeli in tako je bila bolnišnica v kratkem času dobro organizirana, delovala je v strogi tajnosti in ni bila nikoli odkrita in nikoli napadena.

Ranjence so v evakuacijsko bolnišnico prevažali z lojtrniki, obloženimi s senom in slamo, predvsem s pomočjo volov, po slabih makadamskih cestah. Hudi ranjenci so ob nenehnem tresenju in premetavanju trpeli neznosne bolečine in marsikdo je bil presenečen, kako dobro so potem poskrbeli zanj v skrivnih bolnišnicah. Prevažali so jih tudi na letališče Otok in pozneje na letališče Krasinec, ki sta oddaljeni deset kilometrov. Z Otoka in Krasinca so zavezniška letala do konca aprila 1945 odpeljala okoli 2800 oseb. Konec marca 1945 so zavezniki v bolnišnice  Novigrad in  Zadar odpeljali še okoli 2000 otrok, žena in starcev, ki so bili ogroženi zaradi zaključnih bojev in okupatorjevega umika preko slovenskega ozemlja.

Po ogledu muzeja bolnišnice smo se sprehodili do domačije Škofovih, kjer smo si ogledali  stare  kmečke stroje: mlatilnico, slamoreznico, plug , brano  in pogonski stroj, ki še vedno deluje. Pogostili so nas s belokranjsko pogačo in ponudili domače piškote.

Odpeljali smo se na ogled partizanskega letališče Otok, na katerem stoji spominsko obeležje, originalno letalo Douglas DAKOTA CD-3, ki je ostalo kot spomin na upanje v hudih stiskah druge svetovne vojne.  

Zazrti v to brezmejno smo nebo.
Kdo pomagal vsem sirotam bo?
Horizont molči, a upanje živi!

S kosilom smo se okrepčali na kmečki turistični kmetiji Jokovčan, kjer sta za razpoloženje poskrbela gospod Plut s svojo harmoniko in njegov prijatelj, ki ga je spremljal in igral na bršljanov list. Ob prijetnih zvokih smo se tudi zavrteli. Zelo nas je razveselil obisk Zelenega Jurija, ki prinaša novo življenje, obudi naravo in daje novo upanje.

Tekst: Ana Štolfa
Fotografije: Polona Leskovec