RAZGIBAJMO TELO
SRČNI VZPODBUJEVALNIKI
TRIGLAVSKA ROŽA
UTRIPOVCI SMO PRIDNI KAKOR ČMRLJI
TUDI DEŽNE KAPLJE NISO OVIRA ZA NAŠO REKREACIJO
IZVRŠILNI ODBOR NAŠEGA DRUŠTVA


Spomin na prvo svetovno vojno

Objavil: Urednik .

Muzej v KobariduPrizadevno vodstvo našega društva nam je v času martinovanja pripravilo izlet na Primorsko z izbranimi vsebinami kot je ogled kobariškega muzeja o 1. svetovni vojni. 8. novembra 2014 se nas je torej kakih štirideset ob zgodnji sedmi uri zbralo na ljubljanski avtobusni postaji. V veselem pričakovanju še enega prijetnega celodnevnega druženja smo se vkrcali na poseben avtobus. Za uvod nam je predsednica Polona nanizala več zanimivih podatkov o znamenitostih, ki so obeležile naš tokratni izlet, sodelavke pa so nas pogostile z malico, ki nam je prišla še kako prav. V prijetnem vzdušju smo po nekaj postankih (težave s kavico v Ajdovščini) pripotovali v Kobarid in vstopili v muzej. Navdušila sta nas vodiča Jože in Andreja. V kobariškem muzeju sem že bil, vendar sta bila tokrat vodiča, vsaj zame, nadvse prijetno presenečenje. Zelo poljudno in nazorno sta opisala posebnosti kobariških bojev in obdobje predzadnjega leta 1. svetovne vojne. Letos beležimo stoletnico začetka 1. svetovne vojne, ob čemer ne moremo spregledati, da so vse vojne le dokaz slepote državnih in političnih voditeljev.

Po izčrpnem ogledu muzeja smo se ustavili v sirarni, ki nam jo je predstavila strokovna voditeljica Katarina. Ogledali smo si kratek film o pridobivanju mleka, pokusili pa smo tudi več vrst sira.
sirarna Kobarid
Kotel za sirjenje mleka

Martinova pojedina društva Utrip


Veseli del izleta se je odvijal v Črničah, na Kosovelovi kmetiji, kjer so nas postregli prizadevni primorski prijatelji. Na tej kmetiji je bil rojen oče našega velikega pesnika, »gorskega slavčka « Srečka Kosovela. Po kosilu nas je navdušila domača gospodinja, ki je pogumno zaigrala na harmoniko. Pogumno zato, ker ji je sem in tja ušla kakšna tipka, vendar med nami ni bilo nikogar, ki bi ji to zameril. Nasprotno, z navdušenjem smo pozdravili vsako narodno skladbo in tudi zaplesali ob razigranih zvokih. Preden smo se poslovili od Kosovelove kmetije, smo se odpravili še v vinsko klet, kjer smo si privoščili pokušino domačega vina. Pa tudi zapeli smo v vinski kleti, si nazdravili s polnimi kozarci in zaželeli še veliko takšnih lepih dni.

Čas je kar zbežal in nas opomnil, da se moramo posloviti. To je po prijetnem druženju vedno težko, a brez tega ne gre. Polni prijetnih vtisov in v pričakovanju našega naslednjega srečanja smo se vrnili v Ljubljano. Vsem udeležencem, zlasti pa organizatorjem, velika hvala za to kulturno »martinovanje«.

Slavko Krušnik

Oglejte si še obširno fotoreportažo dogodka. Fotografije: Polona Leskovec