RAZGIBAJMO TELO
SRČNI VZPODBUJEVALNIKI
TRIGLAVSKA ROŽA
UTRIPOVCI SMO PRIDNI KAKOR ČMRLJI
TUDI DEŽNE KAPLJE NISO OVIRA ZA NAŠO REKREACIJO
IZVRŠILNI ODBOR NAŠEGA DRUŠTVA


Fizična aktivnost nam izboljša umske sposobnosti

Objavil: Urednik .

Le kdo se še ni zaobljubil: »Ko bom v pokoju, bom pa...«. To je naš idilični pogled v tretje življenjsko obdobje, ki si ga predstavljamo kot mirno, spokojno preživljanje prijetnega časa v krogu svojih najdražjih in v veselju nad svojimi vnučki. A nad temi lepimi sanjami preži temna senca strahu, da nas bo zapustil um in se ne bomo več spomnili imen vnukov ter ne bomo več sposobni samostojnega življenja. Takrat svojim bližnjim ne bi bili več v veselje, temveč v breme. Gre seveda za demenco, ki kakor računalniški virus okvari naš spomin. Demenca človeka osiromaši. Od bogatega duševnega življenja ostane le še pogorišče.  Pri bolniku s hudo obliko demence, ki nima več stika z zunanjim svetom, obstajajo le še izgubljeni delci mozaika še donedavno bogatega uma, spominov, čustev in domišljije.

Kaj je demenca?

Po definiciji predstavlja demenca hujši upad ali celo izgubo intelektualnih zmogljivosti oziroma hujšo obliko spominskih motenj. Izraz demenca izhaja seveda iz latinščine: de- upadanje + mens, mentis - razum. Ob omembi besede demenca bomo sicer najprej pomislili na zmanjšanje sposobnosti pomnenja, a demenca je veliko več kot zgolj motnja spomina. Večkrat mi svojci potožijo, da so spremembe v vedenju, mišljenju, pa tudi osebnostne spremembe pri bolniku z demenco tiste, ki jih bolj motijo kot pa same spominske motnje. Demenca je skupek različnih simptomov, ki posameznika pomembno prizadenejo na vseh področjih njegovega bivanja. V hujših oblikah bolezni postane sobivanje s takšnim bolnikom za njegove bližnje izredno naporno.
Najpogostejša oblika demence je počasi napredujoča degenerativna bolezen možganov imenovana Alzheimerjeva bolezen, ki predstavlja prototip vseh demenc. Ostale demence so redkejše: vaskularna demenca, demenca pri Parkinsonovi bolezni, demenca z Lewyjevimi telesci, frontotemporalna demenca, Huntingtonova bolezen in vse demence, ki se pojavljajo kot zaplet po telesnih boleznih ali poškodbah. 

Kako prepoznamo demenco?

Najzgodnejši znak je praviloma blaga motnja pozornosti. Bolnik ne zmore slediti pogovoru, posebno v večji skupini. Umika se družbi, pogosto z izgovorom, da je pač star in utrujen. Izgublja zanimanje za stvari, ki so ga do nedavnega veselile.  Nato pridejo v ospredje pozabljivost, čustveni umik, pogosto tudi žalost in otopelost. V tej fazi je zelo težko ločiti začetno demenco od depresije. Vedno bolj so izražene spominske motnje. Bolnik pozabi, da pozablja! Velikokrat se ponavlja in večkrat ponovi že povedano. Če ga svojci na to opozorijo, postane jezen, odklonilen in nezaupljiv. In tu je glavna razlika med »normalnim« pozabljanjem in demenco: Če sami opazimo, da pozabljamo in smo do tega kritični, potem gre za »normalno« pozabljanje, ki je posledica preobremenitve, utrujenosti, pogosto tudi neprepoznane depresije. Če pa nas na motnje spomina opozarjajo drugi, potem je velika možnost, da gre za začetno demenco. Seveda je ta trditev zelo poenostavljena. Pogosto niti strokovnjak, psihiater, klinični psiholog ali nevrolog specialist za demence, ne more ločiti med boleznijo in tistim, kar naj bi bilo še »normalno« pozabljanje. 

Ali upad je spomina že demenca?

Ne, nikakor ne. O demenci, ne glede na vzrok, govorimo tedaj, ko napredujoče slabšanje intelektualnih sposobnosti in spomina, pomembno zmanjša zmožnost sporazumevanja, logičnega mišljenja, zmožnost orientacije v času, kraju in prostoru. Bolnik z demenco ni sposoben samostojno skrbeti zase, postaja vedenjsko težaven, se izgublja, s svojim ravnanjem ogroža sebe in druge.

Ali je upad spomina s starostjo neizogiben?

Nedvomno nam starost zmanjšuje tako telesne kot duševne sposobnosti. Vsekakor se telesnega usihanja bolj zavedamo kot duševnega, saj je slednje zaradi pridobljenih izkušenj vsaj bolj prikrito, če že ne počasnejše. Sposobnost pomnjenja s starostjo sicer normalno upada, a trdim, da je ta upad razmeroma neproblematičen, če možgane in telo primerno zaposlimo. Že stari Grki so dejali: »Zdrav duh v zdravem telesu!«  In ta rek še najbolj velja za preprečevanje, upočasnitev in zdravljenje demence.

Vpliv telesne vadbe na spoznavne spodobnosti

  1. Zdravi starejši od 55 let 
    Meta-analiza (= združitev rezultatov več raziskav) enajstih intervencijskih raziskav vpliva aerobne telesne vadbe je potrdila, da redna vadba pozitivno vpliva na bolj zdravo staranje. Tisti, ki so bili vključeni v redno aerobno telesno vadbo, so bili ne samo v boljši fizični kondiciji, temveč so pri testiranju spoznavnih sposobnosti pokazali razpoznavno boljše rezultate vsaj v eni od testiranih kategorij (izvršitvene funkcije, priklic in druge spominske funkcije, vidna in slušna pozornost) kot »zasedeni in zaležani« vrstniki, kot bi jih imenoval znani slovenski psihiater dr. Janez Rugelj. Kaže, da so boljši rezultati testiranja spoznavnih sposobnosti neposredno povezani z vadbo, saj niso uspeli dokazati povezave med izboljšanjem spoznavnih sposobnosti in boljšo kardiovaskularno kondicijo. Tudi druga meta-analiza je pokazala, da ni povezave med intenzivnostjo vadbe in izboljšanjem spoznavnih sposobnosti. »Počasi se daleč pride,« pravi pregovor. Bolj od same intenzivnosti vadbe je pomembno, da je redna in vztrajna.
  2. Osebe z blago motnjo spoznavnih sposobnosti 
    »Gibanje je zdravilo!« dokazano velja za osebe z blago motnjo spoznavnih sposobnosti. Rezultati testov spoznavnih sposobnosti, zlasti izvršitvenih funkcij, so bili v skupini starostnikov (55 do 85 let, povprečje 70 let), ki so se udeležili aerobne vaje (75 – 85% maksimalne srčne frekvence) v trajanju 45 – 60 minut, štirikrat tedensko skozi šest mesecev, bistveno boljši kot v skupini, ki je v tem času izvajala vaje raztezanja. Telesna aktivnost je  'zdravilo', z izjemno ugodnim količnikom učinkovisti in stroškov, je varneje in bolj učinkovito od  zdravljenja z zdravili. 
  3. Bolniki z Alzheimerjevo demenco
    Meta-analiza 30 objavljenih in neobjavljenih raziskav v obdobju 1970 – 2003 s skupno 2020 bolniki z Alzheimerjevo demenco (72% žensk; starost 80+6,1 leto, 66 – 91 let; Kratek preizkus spoznavnih sposobnosti (KPSS) 16,5+7 točk, 6 – 25 točk od skupno 30 točk) je pokazala, da redna telesna vadba izboljša ne samo telesno kondicijo, temveč tudi spoznavne, funkcionalne in vedenjske sposobnosti v primerjavi s telesno neaktivnimi bolniki.
    Telesna aktivnost je bila zelo različna. Povprečno je trajala 23 tednov, od dveh do 112 tednov, povprečno 3,6-krat tedensko, od ene do šestih seans tedensko v trajanju 45 minut, od 20 do 150 minut. Večinoma je bila to hoja, pogosto kombinirana z izotometričnimi vajami. Dve raziskavi sta vključili vadbo dvigovanja uteži, dve finski raziskavi pa seveda tek na smučeh.
    Sporočilo je nedvomno: Čeprav je Alzheimerjeva demenca že v napredovali fazi, moramo bolnike spodbujati k redni telesni vadbi. 
  4. Bolniki s kroničnimi nevrološkimi boleznimi
    Sistematičen pregled sedmih relevantnih raziskav vpliva telesne vadbe na bolnike z multiplo sklerozo, možgansko kapjo in bolnike po poškodbi glave je pokazala specifično izboljšanje reakcijskega časa pri bolnikih z multiplo sklerozo, izboljšanje motoričnih sposobnosti bolnikov z možgansko kapjo ter izboljšanje aerobne kapacitete in fizične zmogljivosti pri bolnikih po poškodbi glave. Pri vseh skupinah bolnikov, tako pri multipli sklerozi, po možganski kapi in po poškodbi možganov, pa je prišlo do izboljšanja spoznavnih sposobnosti, boljšega počutja in s tem izboljšane kvalitete življenja. Naj poudariva, da je bila ena od dveh raziskav pri bolnikih z multiplo sklerozo delo slovenskih avtoric, ki so prikazale vpliv joge in športnega plezanja na spastičnost, spoznavne sposobnosti, razpoloženje in utrujenost pri 20 bolnikih, 26 – 50 let starosti, ki so vadili eno ali drugo dejavnost skozi 10 tednov.

Še ena zanimivost...

Science Daily je 3. septembra 2008 z velikimi črkami objavil članek, da so ne samo aktivni hokejisti, temveč tudi samo (TV) gledalci hokeja, veliko boljši v razpravljanju o hokeju od oseb, ki niso nikoli igrale hokeja, niti ga niso obiskovale ali gledale hokejskih tekem. Halo!??!  Vsi vemo, da najboljših športnih 'strokovnjakov', pa naj gre za hokej, nogomet, košarko, atletiko itd., ne bomo našli na športnih igriščih, temveč v pivnicah, barih. Nič novega, če ne bi bilo presenetljive ugotovitve, da 'strokovnjaki' niso imeli na fMRI (funkcionalnem magnetnoresonančnem slikanju) povečane aktivnosti le v govornem področju, temveč tudi v področju možganov, ki je povezano z igranjem hokeja. Naši možgani torej 'igrajo' hokej, ne samo kadar resnično igramo hokej, temveč tudi tedaj, ko samo gledamo hokej ali kadar samo mislimo ali govorimo o hokeju!

Zaključek

Kljub temu, da so možgani aktivni že ob sami misli na telesno aktivnost, pa to ni dovolj. Navedla sva številne raziskave, ki dajejo osnovo za trden sklep, da telesna aktivnost pozitivno vpliva na živčevje, tako na somatsko in avtonomno živčevje, kakor tudi na spoznavne sposobnosti zdravih mladih in starejših, kakor tudi bolnikov z nevrološkimi bolezni, še posebno pa tistih z demenco. Nedvomno imamo več kot dovolj dokazov, da je tudi z nevrološkega vidika gibanje zdravilo.

A to ni dovolj. Podatki, da ima telesna vadba v trajanju nekaj tednov pozitivne učinke, so vzpodbudni, a redna telesna vadba mora postati sestavni del našega življenja. Prvopodpisani avtor imam po večletnem zaležanju in zasedenju ogromne težave, da se zopet pripravim k meni nekdaj tako ljubemu joggingu ali k fitnessu. Tudi pri telesni vadba velja, da »Janez zna, kar se Janezek nauči.« To sem na lastne oči videl kot zdravnik v enoti reševalnih psov, kjer sem kmalu ugotovil, da imajo psi odlično kondicijo, kar pa ni veljalo za njihove vodnike, ki  jih je nekajurno pohajanje po Polhograjskih Dolomitih čisto uničilo. Zato sem vztrajal, da mora biti vsak vodnik reševalnega psa sposoben preteči določeno razdaljo (odvisno od terena, kjer smo imeli preiskus iskanja s psom). Naletel sem na pričakovan odpor, a najbolj argumentirani so bili ugovori starejšega 'mladinca' Zdenka (dr. Zdenko Medveš, tedaj državni sekretar na Ministrstvu za šolstvo) in starejše 'mladinke' Ljube (dr. Ljuba Trontelj , tedaj že upokojenka, a je še raziskovalka na Inštututu Jožef Stefan), češ, da sta že dokazala, da lahko brez težav prehodita hribe in doline, saj to redno počneta od rane mladosti, vendar teči pa ne moreta, ker bosta imela bolečine v kolenih. »Drži,« sem jima rekel, »a potem ne moreta na iskalno akcijo na ruševino!«  To ju je prepričalo, da sta po desetletjih zopet tekla. Ne samo, da nista imela nobenih težav, Zdenko je od veselja kar nadaljeval s tekom. Bila sta hitrejša od večine sicer pol mlajših vodnikov! Telesna vadba v mladosti je naložba za kvalitetno starost.

Predaval je Izr. prof. dr. Anton Grad, dr. med., nevrolog (22. februar 2013)