Junijski izlet z ogledom krajinskega parka Sečoveljske soline in akvarija v Piranu

Na avtobusni postaji sem že od daleč zagledala skupino ljudi. Takoj sem vedela, da so to naši člani, ki so čakali na avtobus. Pridružila sem se jim in jih pozdravila, saj smo vedno veseli, ko se srečamo. Namenjena nam je bila lepa sobota, že zjutraj  nas je pozdravilo sonce in tako je bilo cel dan. Dobro voljo je bilo čutiti že na avtobusu, saj smo veselo čebljali. Tudi na izletih si izmenjujemo svoje izkušnje glede naših specifičnih težav ter se medsebojno spodbujamo.

Pričakovali smo, da bo pot daljša zaradi povečanega prometa, vendar smo v Sečovlje prispeli kot je bilo predvideno. Že ko smo stopili iz avtobusa, so naše nosnice zaznale nežen morski zrak. Razgled je bil čudovit: modro nebo, soline pred nami ter morje, pogled proti delčku naše obale. Še en dokaz, kako lepi so kraji v naši deželi.

Vodenje po solinah je prevzel vodič, ki nas je takoj opozoril, da se nahajamo v zaščitenem in mednarodno pomembnem krajinskem parku Sečoveljske soline, ki je z 750 ha največje mokrišče. Nastale so ob ustju reke Dragonje (naplavine) pri Sečovljah. Nekdaj obsežne vodne površine so se začele sušiti, zato tam najdemo tudi slanuše ali halofite, rastline, ki so prilagojene za življenje na slanih tleh. Sečoveljske soline so znane tudi po pticah, doslej so jih opazili že več kot 300 različnih vrst. Ptice izkoristijo soline ne samo za prezimovališče, pač pa tam tudi gnezdijo. Na območju v plitvi slani vodi živi veliko manjših živali (rakci, školjke, ribe, ličinke), mnoge imajo tu edino prebivališče v Sloveniji, npr. nekatere čebelje vrste.

Razložil nam je, da je park razdeljen na dva dela. Severni del parka, kjer poteka aktivno pridelovanje soli, se imenuje Lera, Fontanigge pa je južni del parka, kjer najdemo muzej solinarstva, wellness center in toplice na prostem.

Odšli smo do prostora, kjer imajo solinarji svoje bazene in tam nam je vodič podrobno razložil postopek pridobivanja soli. Solinarji morajo že pred sezono skrbno pripraviti kristalizacijske bazene. Bazene premažejo s svežim morskim blatom. Podlaga v teh bazenih se imenuje petola in je zelo občutljiva. Če se poškoduje, traja nekaj let, da lahko zopet pridelujejo sol.

Teh informacij in zanimivosti smo slišali toliko, da sem se odločila napisati poseben članek o pridobivanju soli. Izvedeli boste, na primer, zakaj je sol bela, koliko morske vode je potrebno za kilogram soli in kaj je solni cvet.

Zdaj pa nazaj k izletu. Vodič nas je povabil na nadaljnji ogled solin, kjer so uredili edinstveni center na prostem, imenovan Lepa Vida – Thalasso SPA. V tem sklopu je večji bazen in nekaj manjših bazenov za kopanje v morski vodi ter leseni objekti. Pri terapijah in masažah uporabljajo darove morja in blagodejne učinke morske klime.

V drugi stavbi je prostor za video predstavitev solin. Predstavitveni film je bil zelo zanimiv, kajti izvedeli smo, da so bile soline prvič omenjene leta 804. V Sloveniji smo imeli soline še v Kopru in v Strunjanu. Prebivalci so odhajali z družinami na soline od 23. aprila do 24. avgusta. Vselili so se v solinske hiše, zgrajene iz laporja. Bile so dvonadstropne, v spodnjem je bilo skladišče za sol, v zgornjem pa so imeli sobe, kjer so skromno živeli. Solinar je delal od štirih zjutraj do noči. Sol še danes pridelujejo po srednjeveškem načinu, postopek so leta 1904 posodobili Avstrijci. V Evropi na tak način pridelujejo sol samo še v Franciji, v kraju Guerande. Pridelava soli je bila v šestdesetih letih prejšnjega stoletja  na žalost opuščena. Tako se je vsa sol uvažala. Šele od leta 2001 so po obnovi solin začeli zopet prodajati piransko sol.

Kako pomembna surovina je bila sol, nam pove zgodovinski podatek, da je veljala za prvi predmet trgovanja in za prvo obdavčeno dobrino. Z njo so prekupčevali, menjali za žito in denar.
Zanimiv ogled je bila tudi razstavljena interaktivna maketa solin, tako smo si lažje predstavljali, kako so razdeljene soline. Po koncu ogleda smo posedeli v senci, se odžejali in se okrepčali. Proti obali smo odšli peš in opazovali solna polja, opuščene solinarske hiše, poti, mostove in črpalke ter se zavedali, da je to območje kulturnozgodovinska dediščina izjemnega pomena. V prodajalni smo nakupili sol ter se odpeljali proti Piranu.

V Piranu smo si ogledali lepo obnovljen akvarij, ki ga je leta 1964 ustanovilo društvo akvaristov Slovenske obale. V prenovljenih prostorih je od leta 2009. V 25 bazenih smo videli  več kot 80 vrst avtohtonih rib in drugih morskih živali, ki živijo v Jadranskem morju, med drugim sardele, moreno, morsko babico in  morskega pajka. V osrednjem bazenu smo opazovali majhnega morskega psa.  Nekateri smo prvič videli, kaj vse živi pod nami, ko plavamo v morju.

Ostalo je še nekaj časa, da smo posedeli in občutili utrip obmorskega mesta Piran. Nato smo se odpeljali do Bertokov, kjer smo imeli kosilo v gostišču Kortina. Malo smo pokramljali in za dobro vzdušje zapeli nekaj pesmi. Prijetno utrujeni, naužiti morskega zraka ter dobre volje smo se odpeljali proti Ljubljani.

Med potjo  se mi je porodila misel, da smo znova videli dokaz, kakšne naravne bisere imamo v naši deželi.

Štefka Skvarča