RAZGIBAJMO TELO
SRČNI VZPODBUJEVALNIKI
TRIGLAVSKA ROŽA
UTRIPOVCI SMO PRIDNI KAKOR ČMRLJI
TUDI DEŽNE KAPLJE NISO OVIRA ZA NAŠO REKREACIJO
IZVRŠILNI ODBOR NAŠEGA DRUŠTVA


Planinski pohod na Soriško planino

Objavil: Urednik .

pohod soriska 2017V četrtek, 22. junija, smo se Utripovci odpravili na krajši pohod na prelepo Soriško planino. Bili smo v negotovosti glede vremenskih pogojev, a smo se kljub temu s našo predsednico Polono odločili, da se podamo na pot, naj bo, kar bo. Deževje prejšnjega dne je malo ohladilo ozračje, tako da si boljšega vremena ne bi mogli izbrati.

Naše zbirno mesto je bilo pred gostilno Slavec v Zalem Logu. Z našim vedno nasmejanim Borisom sva se dogovorila, da se pred tem srečamo pri stari bencinski črpalki v Škofji Loki in gremo od tam skupaj naprej z enim avtom. Z ženo sva čakala kar nekaj časa, in ker nikogar še ni bilo na spregled, sem poklical Borisa, ki je rekel, da sta Škofjo Loko že prevozila in dogovorjenega kraja sploh nista opazila. Z ženo sva se torej odpravila po Selški dolini do gostilne pri Slavcu. Boris se je opravičeval za nesporazum, vendar to se dogaja tudi mlajšim.

Tukaj smo se prešteli, bilo nas je 12 pohodnikov. Zapeljali smo se naprej proti Sorici, do spomenika slikarja Ivana Groharja, ki je na zelo lepem kraju. Ni naključje, da so spomenik postavili prav na tem mestu, da si lahko ogleduje lepo naravo in vas Sorico, saj je v Sorici tudi njegova rojstna hiša, ki je danes spremenjena v Arheološki muzej, ki prikazuje staro orodje, življenje Soričanov in dela slikarja Groharja. Ob spomeniku nas je Polona ovekovečila z svojim fotoaparatom. Po lepem razgledu smo se odpeljali proti vrhu Soriške planine do parkirišča, ki nam je bilo celo na razpolago, saj smo bili edini turisti pohodniki na Soriški planini. Primerno smo se obuli in oblekli ter se po ozki stezi odpravili mimo Litostrojske koče navzgor proti vrhu. Pohodnik Peter nam je kazal vrhove, ki so se bohotili v daljavi, eni smo se mučili s prepoznavanjem planinskega cvetja, dlje od zlatega jabolka, arnike in materine dušice nismo prišli. Po večkratnih postankih smo prišli na vrh hriba, ki se imenuje Lajnar.

Na vrhu Lajnarja sta dva obeležja. Leseni, lepo obdelani hrastov steber z luknjami, skozi katere se lahko vidi kraj, ki je napisan na stebru, služi za boljšo orientacijo. Drugo zelo zanimivo obeležje pa je betonski, pol metra visok, okrogli steber, temno rjave barve z napisoma, ki usmerjata proti koči in Sorici.

Ob stezi na vrhu Lajnarja je varnostna ograja s štirimi žicami, ki varuje planince pred zdrsom v prepad, obenem pa varuje krave, da se ne izgubijo in tako služi kot pastir. Velika napaka pa je, da ni opozorila, da je pod električno napetostjo, zato nismo posvečali preveč pozornosti nevarnosti, ki se nam lahko zgodi, če je pastir pod napetostjo. Ko sem hotel iti na drugo stran ograje, sem se dotaknil žice in tako močno me je streslo, ob tem pa se je sprožil še defibrilator, da sem videl sonce pred očmi in ne v daljavi. Pri sestopu z vrha Lajnarja smo videli veliko čredo krav, ki so poležavale v senci ob polnem vodnem bazenu, čigar vodo pozimi uporabljajo za izdelavo umetnega snega. Bližali smo se Litostrojski koči z ne najprivlačnejšim zunanjim izgledom in z nekaj mizami ob fasadi v senci, ki se nam je še kako prilegla. Prišla je oskrbnica, naročili smo kislo mleko in se okrepčali s priboljški, ki smo jih imeli s seboj v nahrbtnikih, se odžejali in se poslovili od Litostrojske koče.

Posedli smo se v avtomobil, in se odpeljali do gostilne v Sorici. Tamkajšnji muzej je bil žal zaprt.

Zapeljali smo se malo niže do cerkvice in pokopališča, pred katerim raste ogromna lipa, tako mogočna da nas jo je šest pohodnikov komaj objelo. Druga lipa, tudi zelo velika, pa je klonila pod težo let in je padla na zapuščeno hišo, verjetno staro župnišče in porušila ostrešje. Na pokopališče sem se šel poklonit mojim sorodnikom, ki so tam pokopani, saj je moj oče rojen v Sorici št. 1, Podrošt. Danes je tam gostilna, a tudi ta je bila žal zaprta. Tako smo se odpeljali do izhodiščne postaje, do gostilne Slavec, se malo odžejali, poklepetali o nekaterih dogodkih in snovali načrte za naš naslednji, jesenski pohod. Ob slovesu smo si zaželeli srečni in se odpravili vsak proti svojemu domu.

Zapisal: Tone Anton Okorn, Rašica

Fotografije so tudi v albumu https://photos.google.com/

Pohod po Poljanski dolini

Objavil: Urednik .

pohod poljanska 2017Društvo Utrip skozi celo leto organizira pohode, zahtevne ali manj zahtevne, odvisno od letnega časa. Člani društva se jih radi udeležujemo, saj nas srčni spodbujevalniki opominjajo, da je hoja zdrav način življenja.

Tako je bilo tudi v petek pred binkoštno nedeljo. Predlagan je bil pohod po Poljanski dolini. Tega prelepega konca Slovenije mnogi še niso videli.

Zbrali smo se v bivši vojašnici v Škofji Loki. Prišli smo člani iz ljubljanskega konca in okolice. Veselo in z navdušenjem smo se pozdravili, saj je bil pred nami lep, sončen dan. Gospa Polonca in njen mož Miha sta imela s sabo fotoaparata, da sta posamezne trenutke našega druženja lahko ujela v trajen spomin.

Ko smo se zbrali vsi, smo odšli do glavne avtobusne postaje in se vkrcali na avtobus za Lučine ter se odpeljali do Loga. Tam smo malo počakali, da se nam je pridružil še naš član iz Cerknega. Prav po športno je zamudil nekaj minut. Vsi smo ga bili veseli, saj nas je bilo sedaj enajst.

Korajžno smo se počasi odpravili po asfaltni cesti navzgor. Čeprav pot ni bila težka, smo ob klepetu morali tudi malo počivati. Občudovali smo naravo okrog nas. Na nasprotni strani se je lepo videlo Škofjeloško hribovje, Kovski vrh, Bukov vrh, Vinharje, pogled je segal skoraj do Žirov.

Do kmetije pri Kumru - Čadež se je pot vzpenjala, nato pa počasi spuščala vse do Poljan.

Ko smo šli skozi vas Smoldno, sta nas prisrčno pozdravila Barbara in Jurij Stanonik, ki sta ravno pospravljala pokošeno travo za živino. Ni jima bilo škoda časa in povabila sta nas pod vrtno uto, rekoč, da si za pogovor z ljudmi moraš vzeti čas.

Gospa Barbara se je pred 44 leti poročila in iz Grenca pri Škofji loki preselila k Lazarčku. Z Juretom imata osem otrok in petnajst vnukov. Več let je gospa Barbara skrbela za moževo mamo.

Pod uto smo bili postreženi z domačim kruhom, zaseko in domačim sokom.

Gospodar Jurij je poln humorja pripovedoval anekdote iz starih časov. Kako je Napoleon ukazal zasaditi drevesa, tistemu, ki jih ni hotel, pa je rekel, da je tepka. Od takrat tod raste večje število dreves, ki se imenujejo tepke. To so hruške za žganje, včasih pa so jih tudi veliko sušili. Zakonca Stanonik povesta, da smo vedno dobrodošli in nam zaželita še veliko lepih pohodov.

Pot smo nadaljevali proti Poljanam mimo mojega doma, vendar se žal nismo nič ustavili.

Nad Poljanami je zelo lep razgled na Hotovljo, kjer je hiša slikarja Šubica. Tu ima atelje njegova hčerka Maja Šubic.

Sredi polja kraljuje cerkev sv. Martina, ki jo je zgradil župnik Miro Bonča, domačin iz Hotovlje. Tudi zvonove je uglasil sam, uglaševal pa jih je tudi v več drugih zvonikih. Na to delo je bil zelo ponosen, saj nima vsak takega daru.

Po travnati poti smo se odpravili mimo rojstne hiše dr. Ivana Tavčarja, pri Kosmu. Ob prihodu na cesto smo videli kulturni dom, ki je dolga leta služil za cerkvene obrede. Na mestu, kjer sedaj stoji trgovina, je nekdaj stala mogočna cerkev, a je bila na žalost porušena.

Pot nas je peljala do Štefanove hiše, rojstne hiše slikarjev Jurija in Janeza Šubic. Za to hišo skrbi upravitelj kulturnega centra Boris Oblak, domačin iz Hotovlje.

Študiral je likovno pedagogiko na Pedagoški fakulteti in diplomiral pri Zdenku Huzjanu. Sodeloval je v več likovnih razstavah in kolonijah.

Videli smo karikature znanih oseb izpod dela njegovih rok. Prijetno smo bili navdušeni nad umetninami, ki našim sposobnostim niso dosegljive.

Veliko srečo smo imeli z vremenom. Ni bilo prevroče, pa tudi zeblo nas ni .Ob prvih besedah Borisa Oblaka pa je nekaj zašumelo in močno je pričelo deževati.

To nas ni prav nič motilo, poslušali smo razlago in se sprehodili po prostorih.

Ko smo si vse ogledali, poravnali stroške, se poslovili in odšli ven, nas je zopet pozdravilo sonce.

Brez premišljevanja smo se odpravili v gostilno na Vidmu. Žeja je bila huda in tudi malica je mnogim teknila.

Prišel je čas odhoda. Šli smo na drugo stran ceste in počakali avtobus, ki je prišel iz Žirov. V upanju, da se kmalu zopet vidimo, smo se v Škofji Loki poslovili. Naj dodam misel, da Poljanska dolina še nikakor ni zaključena. Veliko lepega je še za prehoditi.

Zapisala: Tončka Štremfelj –Trilar

Fotografije so tudi v albumu https://photos.google.com/

 

Zdravljenje srčnega infarkta

Objavil: Urednik .

prof. dr. Peter Rakovec, dr. med.

Uvod

zdravljenje infarktaV Ebersovem papirusu, napisanem pred več kot 3500 leti v Egiptu, je opis srčne bolezni z bolečinami v prsih in zgornjih udih; navedeno je, da taka bolezen ogroža življenje (Boisaubin, 1988). Elektrokardiografske spremembe pri srčnem infarktu so opisali leta 1920. Leta 1954 so ugotovili, da se po srčnem infarktu poveča aktivnost encima GOT v serumu, pozneje še drugih. Odtlej je slonela razpoznava srčnega infarkta na treh temeljih: prsni bolečini, značilnih spremembah v elektrokardiogramu in dvigu aktivnosti serumskih encimov. Leta 2007 so razpoznavo miokardnega infarkta posodobili. Zdaj temelji na povečanju biološkega kazalca troponina v serumu, prisoten mora biti pa še eden od dodatnih kazalcev za odmrtje dela srčne mišice: bolečina, elektrokardiografske spremembe ali kak slikovni dokaz.

Kako nastane srčni infarkt?

Srčni infarkt povzroči zapora svetline koronarne (venčne) arterije ali njene veje. Vzrok za zaporo je krvni strdek, ki nastane zaradi razpoka aterosklerotične lehe, ob katerem se vsebina lehe izlije v svetlino žile. To izlitje povzroči strjevanje krvi in ko strjena kri povsem zamaši svetlino arterije, srčna mišica od zapore dalje odmre. Zelo redko nastane infarkt na kak drug način, npr. zaradi embolije koronarne arterije. V takem primeru priplava krvni strdek od drugod in zamaši arterijo.

Infarkt lahko prizadene tudi druge človeške organe, tako poznamo poleg srčnega infarkta tudi npr. možganski infarkt, pljučni infarkt, infarkt vranice itd.

Glede na to, kako obsežen je infarkt, delimo srčne infarkte na skozistenske in neskozistenske.

Pri prvih je prizadeta celotna debelina nekega področja srčne mišice, pri drugih pa samo notranja plast.

Kako se je razvijalo zdravljenje srčnega infarkta v zadnjih 50 letih?

Srčni infarkt moramo zaradi hudih prsnih bolečin, ki jih povzroča, najprej zdraviti s protibolečinsko injekcijo. To je veljalo od nekdaj in velja tudi danes. Vse drugo zdravljenje pa se je v teku let temeljito spreminjalo.

Začetno zdravljenje miokardnega infarkta je bilo usmerjeno v razbremenitev srca. Ker je bilo znano, da ob infarktu odmre del srčne mišice, so želeli srce obvarovati kakršnegakoli napora. Bolniki so prebili v bolniški postelji šest tednov brez vstajanja. Poskušali so zdraviti tudi zaplete infarkta z zdravili, npr. srčno popuščanje in motnje srčnega ritma.

Ob takem zdravljenju je bila umrljivost hospitaliziranih bolnikov zaradi miokardnega infarkta velika, navadno okrog 40% ali več. V Ljubljani je bila 37%. Leta 1952 so predlagali prekinjanje stalnega ležanja v postelji z občasnim sedenjem v naslonjaču. Prednost takega zdravljenja je bila v razbremenitvi pljučnega krvnega obtoka zaradi odtekanja krvi v spodnje ude kot tudi v boljšem duševnem razpoloženju bolnika.

Velik korak naprej je bilo zdravljenje bolnikov z miokardnim infarktom v intenzivnih oddelkih oz. v koronarnih enotah. To so oddelki, ki so opremljeni z obposteljnimi monitorji, razpolagajo z defibrilatorji in aparati za pomoč pri dihanju. V teh oddelkih je intenzivna zdravstvena nega in je stalno prisoten zdravnik. Bolnike z infarktom zlasti v prvih dneh bolezni ogrožajo življenjsko nevarne motnje srčnega ritma. Če te motnje ritma takoj zdravimo, v primeru srčnega zastoja ali prekatne fibrilacije pa bolnika oživljamo, rešimo življenje mnogim bolnikom; umrljivost zaradi infarkta prepolovimo. V intenzivnih oddelkih se je način zdravljenja temeljito spremenil in pristojnosti medicinskih sester pri zdravljenju so se bistveno povečale. V Ljubljani je bil intenzivni oddelek ustanovljen junija 1968, intenzivna soba v Mariboru pa leta 1971. Bivanje v bolnišnici se je skrajšalo s 6 na 3 tedne.

Čeprav je bil ta način zdravljenja zelo uspešen in je smrtnost prepolovil, pa bolnikom obsega infarkta ni zmanjšal. Bolniki so po obsežnejših infarktih imeli hude posledice, ki so se kazale s srčnim pešanjem. Najhujša posledica je bilo razoblikovanje največkrat levega prekata, pogosto z nepopolnim zapiranjem mitralne zaklopke. V skrajnem primeru je prišlo do izbuhnjenja levega prekata; delovanje takega prekata je bilo oslabljeno, pojavljale so se tudi nevarne prekatne motnje ritma. Zmanjšanje obsega mrtvine srčne mišice bi lahko zagotovila samo pravočasna odstranitev zapore arterije.

Zdravniki so se seveda zavedali, da je v veliki večini primerov vzrok za infarkt krvni strdek v koronarni arteriji ali njeni veji. Vzbudilo se je upanje, da bi se v omejenem obsegu dalo doseči uspeh z acetilsalicilno kislino. To zdravljenje je še danes priporočljivo prav v začetku bolezni kot prva samopomoč. Kakih prav velikih uspehov pa to zdravljenje ni prineslo.

Bistven napredek smo dosegli s trombolitičnim (fibrinolitičnim) zdravljenjem, z zdravili, ki raztapljajo krvne strdke. Pri mnogih bolnikih smo z infuzijo zdravila dosegli ponovni pretok krvi v začepljeni arteriji. Če je bilo zdravljenje pravočasno, si je srčna mišica opomogla ali pa je bil vsaj obseg mrtvine manjši. Možnost za uspeh je bil tem višji, čim bolj zgodaj je bolnik prišel na zdravljenje. Po 12 urah zdravljenje ni več delovalo. Po uvedbi tega zdravljenja se je umrljivost zaradi infarkta spet zmanjšala približno za četrtino ali celo polovico. Poleg tega so mnogi bolniki, ki so infarkt preživeli, imeli manjše posledice, ker je bila mrtvina srčne mišice manj obsežna. Žal pa zdravilo ni bilo vedno uspešno; več kot polovici bolnikov se zapora koronarne arterije ni sprostila, obseg infarkta je ostal enak, kot če zdravila ne bi dobili. Zaradi te pomanjkljivosti je bilo treba najti še boljši način zdravljenja.

Zdravljenje koronarnih zožitev s kateterizacijo srca je že nekaj časa obstajalo, a uporaba te metode pri bolnikih z akutnim miokardnim infarktom se je zdela mnogo prenevarna. Pri tem posegu uporabljajo žilne katetre, ki imajo na konici balonček, s katerim razširijo zožitev. Z izboljševanjem tehnike teh posegov, zlasti po uvedbi vstavljanja notranjih žilnih opornic, so se pričeli tudi prvi poskusi takega zdravljenja srčnega infarkta. V stroki so se kresala mnenja za tako zdravljenje in proti njemu. Tisti, ki so bili proti, so poudarjali, da krvni strdek redko nastane v zelo zoženi koronarni arteriji, ki bi jo bilo potrebno širiti; vzrok za infarkt je nestabilna leha, ki povzroči trombozo. Pri nas smo pričeli novi način zdravljenja uporabljati pri bolnikih, ki niso smeli prejeti trombolitičnega zdravljenja, in pri bolnikih v šoku. Reševalno transkatetrsko dilatacijo pa smo naredili pri bolnikih, pri katerih tromboliza ni bila uspešna v 90 minutah po začetku infuzije. Kljub teoretično smiselnim pomislekom in praktični zahtevnosti uvedbe nove terapevtske metode pa so bili rezultati takega zdravljenja tako dobri in prepričljivi, da je to zdravljenje povsem prevladalo. Bolnikom, ki imajo infarkt z jasnimi elektrokardografskimi znaki, je treba napraviti poseg čimprej, brez čakanja v sprejemni ambulanti ali kakršnegakoli drugega odlašanja. V Sloveniji smo deloma zaradi ugodnih geografskih razmer deloma zaradi dobre organizacije bili med tistimi državami, ki so ta način obravnave zgodaj uvedle na vsem svojem ozemlju. Spet se je umrljivost zaradi infarkta več kot prepolovila in zmanjšal delež bolnikov s hudimi posledicami. Povprečno trajanje bivanja v bolnišnici se je skrčilo na 5 dni.

Seveda je umrljivost zaradi infarkta v različnih bolnišnicah in različnih deželah nekoliko drugačna. Približno pa lahko rečemo, da se je prvotna bolnišnična umrljivost zaradi srčnega infarkta v zadnjih 50 letih zmanjšala za šestkrat.

Predbolnišnično zdravljenje

Pri obravnavanju zdravljenja miokardnega infarkta navadno mislimo na bolnike, ki so bili sprejeti v bolnišnico s to diagnozo. A to je samo del problema. Žal mnogi bolniki zaradi infarkta umro nenadne smrti ali zelo hitro po začetku prvih simptomov. Koliko je teh bolnikov, je težavno oceniti. Še ko je bila bolnišnična umrljivost zaradi infarkta velika, so ocenjevali, da približno prav toliko bolnikov umre pred prihodom v bolnišnico, ob izboljšanju hospitalnega zdravljenja pa je delež na terenu umrlih bolnikov z infarktom še večji. Problem reševanja življenj teh bolnikov je torej zelo velik in zelo zahteven. Ni odvisen samo od zdravstvenega osebja, temveč zahteva celosten pristop. Potrebno je seznanjanje prebivalstva z bolezenskimi znaki infarkta, potreben je pouk prve pomoči, potrebne so nabave avtomatičnih defibrilatorjev, potrebna je organizacija prevozov in predbolnišnične obravnave.

Razvoj rehabilitacije po infarktu

V zadnjih desetletjih se je temeljito spremenila tudi rehabilitacija po miokardnem infarktu. Pred 50 leti je miokardni infarkt veljal za življenjsko nevarno poškodbo srčne mišice, ki zahteva popolno mirovanje vsaj 6 tednov. Po tem obdobju se je bolnik ponovno aktiviral prepuščen sam sebi. Ko se je pogled na to bolezen pričel spreminjati, se je postopoma uvajala zgodnja hospitalna in nato zdraviliška rehabilitacija. Kot dopolnitev ali alternativo zdraviliški rehabilitaciji so uvajali tudi ambulantno rehabilitacijo. Rehabilitacija ni obsegala samo telesnih vaj, temveč so se bolniki seznanjali tudi s svojo boleznijo in načini preprečevanja nadaljnjega razvoja bolezni. V zadnjem času je ob velikem napredku zdravljenja in s tem boljšega zdravstvenega stanja bolnikov po infarktu prišlo do omejevanja pravice za zdraviliško rehabilitacijo; deležni so je le še bolniki, ki so imeli med zdravljenjem zaplete. Po končani zdraviliški ali ambulantni rehabilitaciji svetujemo bolnikom vključevanje v koronarne klube, saj naj bi rehabilitacija potekala doživljenjsko.

Bolniki s srčnim spodbujevalnikom in srčni infarkt

Nekateri bolniki prejmejo srčni spodbujevalnik zaradi poškodbe prevodnega sistema srca, nastale ob srčnem infarktu. Infarkt povzroči popolni srčni blok pri 5 – 15% bolnikov; pri nekaterih je blok prehoden, pri drugih bolnikih pa stalen in ti potrebujejo vstavitev srčnega spodbujevalnika.

Elektrokardiogram bolnikov s srčnim spodbujevalnikom je precej spremenjen; izjema je elektrokardiogram pri tistih bolnikih, ki jim aparat spodbuja samo preddvore. Spremembe, ki jih srčni infarkt povzroči v elektrokardiogramu, so ob srčnem spodbujevalniku slabše vidni. Zdravnik si zato pomaga s posebnimi elektrokardiografskimi kriteriji, ki jih je leta 1996 opisala Elena Sgarbossa. V primeru nejasnega elektrokardiografskega izvida si zdravnik pomaga z drugimi razpoznavnimi podatki in postopki, tako da so tudi bolniki s spodbujevalnikom v primeru infarkta ustrezno zdravljeni.

Fotografije so tudi v albumu https://photos.google.com/

Bili smo v jeseniški Stari Savi, v Planici in v Lescah

Objavil: Urednik .

Planica 2017 Majski izlet društva Utrip je imel poleg družabnosti in razvedrila dva cilja: ogled Gorenjskega muzeja na Jesenicah in Nordijskega centra Planica. V soboto, 20. maja 2017, nas je več kot štirideset zbranih udeležencev udoben avtobus izpred glavne železniške postaje v Ljubljani odpeljal v lep pomladni dan. Po vmesnem postanku za kavico nas je v Stari Savi, osrednjem delu Jesenic, sprejel kustos dr. Marko Mugerli in spoznavanje muzeja se je začelo. Muzej obsega več stavb in zelo predstavljivo govorico o rudarski in železarski zgodovini mesta ter o življenju in delu jeseniškega fužinarja, oglarja, rudarja, kovača, skratka železarja oziroma kovinarja. Dragocena posebnost muzeja so premične makete fužinarskih lokacij, zbirke kamenin, fosilov in mineralov in predstavitev bivalne kulture in načina življenja takratnih železarskih družin. Odgovori kustosa muzeja na naša vprašanja so dodatno popestrila zanimivi ogled.

Polni vtisov o stvareh, ki smo jih prav malo poznali, smo se spet posedli na avtobus. Naš naslednji cilj je bila Planica, približno 30 km severno od Jesenic. Tu pa je bilo kaj videti! Prenovljena Planica s prenovljenimi in na novo zgrajenimi skakalnicami na človeka, ki je tu prvič, prav gotovo naredi mogočen vtis. Tri otroške, dve mladinski, Bloudkova velikanka in letalnica bratov Gorišek se nam prikažejo v najlepši luči, na svetovni ravni. Poleg njih so še različne tekaške proge, transportne naprave, dodatne dejavnosti za trening, bivalne možnosti (simulacije višinskih pogojev), večnamenski prostori za druženje itn.

Priznani opisovalec vseh teh možnosti, gospod Ervin Crnovič, nam je potrpežljivo razkazoval in razlagal o pestrih zanimivostih tega centra, ki ima v Evropi samo enega konkurenta, v Vikersundu, in s posebnim zadoščenjem zagotavljal, da imajo obiskovalci možnost vse leto, ne le pozimi, uživati, se rekreirati in trenirati v raznih športih. Poseben vtis je na nas naredil podatek, da je v centru (nad in delno tudi pod zemljo) speljano okoli 40 km smučarskih tekaških prog, tako da ustrezni treningi niso vprašanje. Tu je tudi nogometno igrišče.

Zame je bil še posebno zanimiv pogled na sneg, na katerega so skakali svetovni tekmovalci v poletih, od Skandinavcev, Nemcev, Avstrijcev do Japoncev in seveda naših orlov. Sneg so s skakalnic pripeljali v osrednjo stavbo, kjer ga pri 10°C ohranjajo kot posebnost.

Za uspešen konec izleta so poskrbeli gostinci hotela Tulipan v Lescah pri Bledu, kjer so s svojimi nastopi poživili vzdušje.

Velika zahvala gre pobudnikom in organizatorjem teh in podobnih dogodkov v našem društvenem življenju.

Slavko Krušnik

 

Fotografije so tudi v albumu https://photos.google.com/