Izšla je 77. številka revije Naš utrip.

Iz vsebine: Predstavitev noge vodstva društva; Poročilo 28. redne letne in volilne skupščine; Delavnica zdravja; Pohod v Tamar; Fizioterapija; Junijska križanka in rešitev marčevske; Za dobro voljo; Telesna vadba na Slovanu in v Atlantisu

V celoti si jo lahko ogledate in njeno pestro vsebino preberete tudi na tej spletni strani!

Nedelja je, 4. marec, in komaj čakam, da me mož Janko odpelje v Šmarješke Toplice, kjer bom ponovno srečala svoje “srčno spodbujevane”sotrpine. V popoldanskem času je okrog recepcije prav živahno, saj nekatere zanima to, druge nekaj drugega, vsekakor pa se precej dogaja.

Končno se ob pol šesti uri najdemo vsi na enem mestu, v jedilnem kotičku, kjer nas prav prijazno pozdravi naš glavni animator Brane Bon. Predstavi nam program, ki ga je pripravil za nas, bolnike z srčnim spodbujevalnikom. Na izbiro imamo razgibavanje v vodi, v telovadnici, nordijsko hojo. Vsak se odloči sam in po svoji lastni izbiri izbere razgibavanje, ki mu najbolj ustreza. Poleg razgibavanja so tukaj tudi predavanja in delavnice za tiste, ki pri tem želijo sodelovati.

Ponedejek, 5. marec. Že prvi dan bivanja v termah smo zelo aktivni. Najprej vodna gimnastika, potem fitnes vaje, sledi nordijska hoja, telovadba v modri dvorani, ponovno razgibavanje v vodi, plavanje, savna. Ni ne konca ne kraja številnim ponudbam, ki nam jih nudi naše društvo UTRIP v sodelovanju s Termami Šmarješke Toplice.
Popoldne smo imeli predavanje o zdravi prehrani, ki nam ga je tako kot vsako leto tudi letos predstavila ga. Janja Strašek, strokovnjakinja na tem področju. Po predavanju smo tokrat pod vodstvom glavne kuharice Vide pripravili tri vrste smoothijev. Dva sta bila sadna in en zelenjavni. Vsi trije so bili popolnoma naravni, zdravi in vsak od nas si jih lahko privošči za zajtrk, malico, ali ko mu tak napitek pač tekne.

Torek, 6.marec. Prebudili smo se v prečudovito, belo jutro. Sneg je na novo pobelil vso bližnjo in daljno okolico. Temperature so sicer malo nižje, ampak za pohod naokrog ravno pravšnje.
Človek kar ne more verjeti in razumeti, koliko pozitivne energije se skriva v vseh nas, ki nismo popolnoma zdravi. Imamo pripomoček, ki nam pomaga pri delovanju naše glavne črpalke, a vseeno se trudimo živeti popolnoma normalno življenje. Se razume, da vsak zase najbolje ve, do kam sežejo njegove sposobnosti in tudi živi s tem v skladu.
Popoldne se odpravimo tudi v savno. Sama uspem pregovoriti celo gospo Francko, da gre z menoj, čeprav v savni še ni bila nikdar. Savno dobro prestane in je prav zadovoljna, da je tokrat preizkusila nekaj povsem novega.
Vsak od nas si v tem tednu privošči tudi vsaj eno masažo v welnesu. Moja je bila enkratna. Najprej piling celega telesa in potem masaža celega telesa z jogurtovo kremo za telo. Luka se je moral kar potruditi, da je vsaj delno razbil vse moje ramenske vrzeli zaradi prekomernega sedenja za računalnikom v službi.

Sreda, 7 .marec. Smo na polovici našega bivanja v Šmarjeških Toplicah. Prebudimo se v turobno, zaprto jutro. A glej, glej, tam okrog desete ure se izza gora pojavi sonce. In to kakšno sonce! Vse je iznenada dobilo neko novo, lepšo, bolj prijetno dimenzijo. Pohod dobi kar naenkrat nove, prijetnejše razsežnosti. Že je ura dvanajst in avtobus nas čaka pred vhodom. Kot majhni otroci smo, saj gremo vendar na izlet v “daljno” Metliko. Vsi smo razposajeni, na avtobusu se zdi kot bi nas bilo sto in ne le dvajset.
Ko prispemo v Metliko si ogledamo tri fare. Gospod Martin nas popelje čez vse tri fare in nam pripoveduje o njihovih zanimivostih. Drugi del je še bolj zanimiv. Obiščemo Hišo vin Pečarič, kjer gospod Martin z ženo Polono in petimi otroki vodi in skrbi za kmetijo in vinarstvo. Pripravijo nam zares izjemno degustacijo vin, ki jo popestri slavistka Polona z izseki iz slovenske poezije. Se razume, da na mizi ne manjka niti belokransjka pogača, saj smo vendar v srcu Bele Krajine. Po degustaciji se odpravimo na kosilo nekaj sto metrov naprej v Hišo dobrega kruha, kjer gospoduje gospa Mojca. Po obilnem in zelo okusnem kosilu skupaj z gospo Mojco spečemo pravo belokranjsko pogačo, ki jo potem na avtobusu na poti nazaj v Šmarješke Toplice tudi razkosamo in pojemo.

Četrtek, 8. marec. Prebudi me sonce, ki zelo pogumno sije čez Šmarješke Toplice. Zunaj je čudovito. Po hitrem zajtrku in fitnes vajah se dogovorimo za daljši pohod vse tja do Velikega in Malega Vinjega vrha. Opogumi se nas osem članov društva, na čelu pa je, kot vedno, Brane. Pohod je bil zelo lep. Malo navkreber, malo po ravnem, pa spet navzgor. Za nekatere izmed nas je bilo še kar naporno, za druge malo manj. Do cilja smo prišli vsi in na koncu smo bili prezadovoljni, ker smo zares naredili nekaj dobrega zase.
Vreme nas je razvajalo vse od začetka pa do konca in celo vse tja do večera. Sonce in dobrih 12 stopinj celzija že na veliko oznanjajo prihod pomladi. Sneg pa bo žal zelo hitro šel v pozabo in v bližnje potočke. Ker je danes 8. marec, se popoldan odvija delavnica izdelave šopkov iz papirja. Veliko predstavnic ženskega spola se pridruži gospe Tereziji in skupaj ustvarjajo šopke, ki jih potem odnesejo s seboj.
Večer nam popestri tombola. Zbere se nas kar nekaj navdušencev, kupimo si številne listke in tombola se začne. Tretja nagrada, kos tortice, nam uide, ker je prejme ena od gostij term. Drugo nagrado, šopek rožic z vazico, ki bi si jo sicer delila, Tone Kompare podari meni, ker je danes dan žena. Prvo nagrado, dvajset minutno masažo v Spa-ju, naj bi si delila Tone Kompare in Boris Hribar. Tokrat voditeljica velikodušno in na veselje vseh nas, ki smo člani društva Utrip in vsako leto prihajamo k njim, podari vsakemu od niju po eno masažo. Zares lepa in občudovanja vredna gesta.

Petek, 10. marec. Naše bivanje v termah se počasi nagiba proti koncu. Tudi danes nas pozdravi sonce in pred seboj imamo še en čudovit dan. Naši pohodi z Branetom so zares nekaj posebnega. Brane prav poskrbi, da je vsak pohod malo drugačen, nikakor mu ne uspe, da bi izpustil vsaj kako vzpetino, ampak morda so prav te vzpetine tisto, kar naše črpalke malo poživi in nas vsekakor tudi krepi. Danes smo imeli postanek pri mlinu Košak, kjer nam je prijazna gospodinja pripravila malico z domačo salamo, slanino in domačim kruhom. Za povrh smo vsak dobili kozarček belega kuhančka, malo čaja ali pa kozarček cvička. Tu imajo tudi mlin, kjer še vedno na stari način meljejo in pripravljajo vse vrste moke. Popoldne preživljamo kar nekako vsak po svoje, zvečer pa se nas velika večina najde v bazenu, saj je danes nočno kopanje ob kozarčku penine. Pa na zdravje!

Sobota, 11. marec. Za nekatere je danes že zadnji dan bivanja v termah. Odhaja naša predsednica Polona z bratom Tonetom in naša prisrčna Francka iz Grosupljega. Tudi vreme čuti, da gre naš teden h koncu, in sonca ni več. Sicer še ne dežuje, vendar jutri zagotovo bo. Vsekakor tudi danes ne uidemo pohodu z nekaj vzpetinami, ki jih seveda prav vestno vsakič poišče Brane.

V nedeljo se dokončno poslovimo do našega naslednjega snidenja. Eni se srečamo že 24. marca na letni skupščini, drugi pa morda kje drugje. Vsekakor pa, če ne prej, ob letu osorej v ŠmarješkIh Toplicah.

Vesna Pongrac

V petek, 26.01.2018, smo se zbrali na ljubljanski Avtobusni postaji. Bilo je megleno, turobno in pusto jutro. Srečanju s skupino nasmejanih, dobrovoljnih »utripovcev«, pa je obetalo, da bo izlet kljub napovedanemu slabemu vremenu nadvse prijeten. Gospa Polona nam je vlila še dodaten optimizem, ko nas je bodrila, da ima naročeno lepo vreme, sončen dan. Temu je pritrdil tudi naš »dohtar«, dr. Brecelj.

Krenili smo na pot proti Štajerski. Prav kmalu, ko smo prišli čez tunel Vransko, nas je že sramežljivo pozdravil sončni žarek, ki se je vedno bolj bohotil. Postali smo živahni v klepetu. Kar prehitro je prišel postanek za kavo. Točnost je lepa čednost, zato smo se tudi mi podvizali, da smo ob določenem času prišli v Radence. Sprejela nas je animatorka in predstavila program našega obiska. Najprej smo ob obloženih kruhkih nazdravili s kozarčkom vina, nato pa vse poplaknili še z naravno radensko vodo. Hoteli smo poskusiti tudi bazensko vodo, zato smo smuknili v kopalke. Ambient bazena, razsvetljenega s soncem in prijetno topla voda - kaj bi si človek lahko še želel! Zaplavali smo tudi na prosto, k dobri prekrvavitvi pa je pripomoglo knajpanje. Obšli sta nas prijetna utrujenost in lakota, ki smo jo potešili v hotelski restavraciji.

Pot smo nadaljevali proti Oljarni Šaruga, v vasi Mele, v bližini Radenc. Tu so nas lepo sprejeli in se predstavili s svojimi izdelki. Degustirali smo jedilna olja in semena oljne buče, pripravljena na sladko in slano. Da pa ne bi bilo težav s prebavo, smo zaužili tudi nekaj kapljic, pridobljenih iz tepk. Z zanimanjem smo si ogledali potek predelave bučnih semen, na tradicionalni način in po starih receptih. Ponudba v njihovi prodajalni je bila raznovrstna: bučno olje, repično, sončnično, hladno orehovo, hladno konopljino olje, bučne semenke, sončnična semena, sladka bučna semena s cimetom ali karamelo. V sklopu oljarne in kmetije Šaruga, smo si ogledali še zbirko redkih starin. Ob ugotavljanju imen teh starin so nam stekle besede, kako smo te reči uporabljali nekoč. Bilo je zelo zanimivo, ko smo ugotavljali starosti predmeta in se ob tem zavedli tudi naših let.

Dan se je začel prevešati proti večeru in tudi sonce je hitelo spat za goro. Nam pa se je zahotelo v objem toplega avtobusa. Krenili smo proti Gornji Radgoni. V programu smo imeli še obisk Doma penine v Radgonskih Goricah. Voden ogled v družbi še ene skupine je bil pravo doživetje. Animatorka nam je najprej predstavila zgodovino in lastništvo vinske kleti, kjer izdelujejo in hranijo vina že od leta 1852. Ponos hiše predstavlja prva in največkrat nagrajena penina, prejemnica več deset šampionov in dvesto zlatih medalj z mednarodnih ocenjevanj, Zlata radgonska penina.

V kleti Pod skalo v posebnih stojalih zorijo steklenice Zlate penine, katere vsak dan ročno vrtijo in tako tej kapljici pričarajo edinstven okus.

V kleti Pod rimskim kolesom hranijo dragocene letnike vina iz njihove kleti. Tu je tisoče steklenic vrhunskih vin in penine. V tej kleti je vgrajeno rimsko kolo, skozi katerega pronica sončna svetloba in simbolizira razvoj vinogradništva in vinarstva. V tej kleti smo okusili vino Štajerska ranina.

Osupljiva klet Pod slapom, je spremenila pokušino vina v nepozabno doživetje. Zvok slapa, ki nežno teče iz skale grajskega hriba, ustvarja čarobno vzdušje, ki sta ga še popestrila slikovita pripoved animatorke in požirek Zlate radgonske penine.

Veseli in polni vtisov smo se v večernih urah vrnili v Ljubljano.

Brigita Plankar Strah