V soboto, 19. 11. 2016, smo se Utripovci zbrali na Avtobusni postaji Ljubljana. Kljub meglenemu jutru smo polni pričakovanj do zadnjega sedeža napolnili avtobus.
Martinovanje v Beli krajini
V soboto, 19. 11. 2016, smo se Utripovci zbrali na Avtobusni postaji Ljubljana. Kljub meglenemu jutru smo polni pričakovanj do zadnjega sedeža napolnili avtobus.
Izlet sta nam pripravila sestra Mika in naš »srčni dohtar«, dr. Aleš Brecelj, ki nam je že na poti proti Trebnjem in Novemu mestu opisal življenje pesnika, prevajalca, dramatika in urednika revije Ljubljanski zvon, Otona Župančiča. Naš namen je bil obisk njegove rojstne hiše v Vinici. Dr. Brecelj nam je prebral tudi nekaj njegovih pesmi.
Prvi postanek za kavico smo imeli v Trebnjem. Nekateri smo si ogledali poznogotsko triladijsko župnijsko cerkev Marijinega vnebovzetja, ki je bila zgrajena leta 1443. V okolici cerkve so kar trije kipi: kip padlim borcem 1. svetovne vojne, kip Friderika Barage, slovenskega misijonarja med Indijanci v Ameriki in kip nadškofa in slovenskega metropolita dr. Alojzija Šuštarja.
Med potjo smo si ogledovali pretežno kraško pokrajino, ki se razteza med Gorjanci, Kočevskim Rogom in Kolpo. Skrbno obdelana polja, vinske gorice in slikoviti čebelnjaki so odraz pridnih belokranjskih domačinov.
V idilični vasici Vinica nas je pričakala prijazna vodička Meta, nam razkazala Župančičevo rojstno hišo in veliko povedala o pesnikovem življenju in delu. Hiša je bila obnovljena februarja 2016, muzej v hiši pa je odprt že od leta 1951. Pred hišo stoji pesnikov doprsni kip. Na njem sta vtisnjeni letnici rojstva (1878) in smrti (1949).
Oton Župančič je bil eden od štirih predstavnikov slovenske moderne. Z Dragotinom Kettejem, Josipom Murnom Aleksandrovim in Ivanom Cankarjem se je začel družiti v dijaškem društvu. Otroštvo je preživel v Vinici in v vasi Dragatuš, kjer je obiskoval osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval v Novem mestu. Tam je začel obiskovati tudi gimnazijo in jo končal v Ljubljani. Na Dunaju je študiral zgodovino in zemljepis. Nekaj let je živel tudi v Parizu, kjer se je preživljal s prevajanjem. Leta 1912 je postal dramaturg v ljubljanskem gledališču. Med 2. svetovno vojno je bil tesno povezan z NOB.
Njegova prva pesniška zbirka je bila Čaša opojnosti (1899), ki razodeva vrenje dunajskih let.
Ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota,
jaz sem te iskal,
mimo tebe sem šel in pogledal sem te
in ves sem vztrepetal ...
Druga pesniška zbirka so Pisanice (1900). V njih predstavlja zgodnja študentska leta, svojo povezanost z rodno krajino, kjer je preživljal mladost. Leta 1903 je izdal pesniško zbirko Čez plan. Leta 1905 je nastala ena najznamenitejših domovinskih pesmi, Duma. Leta 1908 so nastali njegovi Samogovori, leta 1912 pesniška zbirka Lahkih nog naokrog, leta 1915 Sto ugank in nova zbirka otroških pesnic, Ciciban. Leta 1920 je izdal pesniško zbirko V zarje Vidove, leta 1924 pa dramsko delo Veronika Deseniška ter zbirko Zimzelen pod snegom, kjer opisuje gorje med 2. svetovno vojno.
Živeti - umreti je usoda naša, a cilj nam je visoko posajen. Glej to drevo: za usodo nič ne vpraša, a vedno se bori za svoj namen.
Po končanem ogledu Župančičeve domačije sta nam študentki Maša in Anamarija uprizorili hudomušni skeč o idiličnem vaškem življenju. Naše pohajkovanje se je nadaljevalo do turistične kmetije pri Cerjancu v vasici Krupa. V bližini, iz enega najpomembnejših kraških izvirov, izvira reka Krupa.
Dobrodošlico sta nam pripravila gospodar Vilko in gospodinja Zvonka. Presenetila sta nas z belokranjsko pogačo in medico. Pri njih smo si ogledali znamenito belokranjsko hišo, obnovljeno leta 1909. Prej je na tem mestu stala s slamo krita hiša. V belokranjski hiši je črna kuhinja, krušna peč, kmečke izbe, na podstrešju pa velika razstava belokranjskih vezenin na domačem lanenem platnu. Po ogledu zanimivosti nas je čakalo Martinovo kosilo, kjer ni manjkalo perutnine, mlincev, rdečega zelja in potice. Ne smem pozabiti na godca Toneta Pluta in njegovega vnuka, saj sta nam popestrila popoldne. Godec je poskrbel za krst mošta v vino, za kraljico in kralja pa je izbral naša Magdaleno in Borisa. Bilo je nepozabno, za vsakega je naš godec našel prav posebno pesmico. Nasmejali smo se do solz. Ob prijetnem vzdušju smo tudi zaplesali. Ura je neusmiljeno tekla, morali smo se posloviti od prijaznih domačinov in godcev. V Ljubljano smo prispeli v zgodnih večernih urah, se prisrčno poslovili in si zaželeli, da se prihodnje leto spet snidemo.
Sonja Fajdiga
Fotografije so tudi na https://goo.gl/photos/PJmzGPrX1UF9ZjdC9
Društvo srčnih bolnikov s spodbujevalnikom – UTRIP
