V času martinovanja tudi mi, Utripovci, nismo dovolili, da bi nas zaobšlo veselo praznovanje. V velikem številu smo se odzvali vabilu in veselo napolnili avtobus. Pred seboj smo imeli lep, pester in bogat program, ki nas je vodil v srce naše Prlekije, dežele resnično srčnih ljudi, ki so nas vsepovsod sprejemali z odprtimi rokami, z neizmerno domačnostjo in dobro voljo.

Deževen dan v času, ko jesen prehaja v zimsko obdobje, nam ni zmanjšal dobre volje v pričakovanju, da bomo skupaj spet preživeli prijeten Martinov dan.

Pot iz Ljubljane smo nadaljevali čez Trojane, mimo Celja, Ptuja in Ormoža do Ljutomera in do prvega postanka v vasi Sakušak blizu Juršince, kjer smo si ogledali muzej, posvečen velikemu izumitelju Janezu Puhu (1862 – 1914), v Avstriji znanemu kot Jochan Puch. V lični hišici, ki je tipična gradnja tistih časov, pokrita s slamo, so nam v mali dvoranici predvajali video prikaz njegovega širokega, bogatega izumiteljstva. Ogledali smo si prve izume koles, motorje, avtomobile, pisalne stroje ter videli, da je izumitelja zanimalo tudi letalstvo. Udejstvovanje v slednjem mu je preprečila prezgodnja smrt. Kot prvi na svetu je izumil bicikel z enakima kolesoma. Prej so izdelovali le kolo, ki je spredaj imelo veliko kolo s sedežem, zadaj pa manjše kolo. V Avstriji, v Gradcu, kjer se je bogato oženil, so v tovarni koles STYRIA izdelovali tudi motorna kolesa, motorje in avtomobile. Sedanji avstrijski STEYR – DAIMLER – PUCH se je pred leti povezal s slovensko tovarno Tomos iz Kopra. Ta ogled je zlasti zadovoljil naše moške izletnike, saj so si lahko ogledali vse te razstavljene eksponate. Lahko smo kupili tudi knjižiče o življenju velikega izumitelja in druge izdelke, kot denimo čepice malih motorjev.

Po ogledu smo se odpeljali do Sv. Jurija ob Ščavnici. Tu smo v oljarni Kocbek na Stari Gori izvedeli vse o proizvodnji hladnega stiskanega olja, ki sega vse do leta 1929, ko se je Alojz Kocbek začel ukvarjati s predelavo bučnega olja iz dobro izbranih bučnih semen. Po kratkem, zelo zanimivem predavanju so nas tudi bogato pogostili. Okušali smo lahko pet vrst njihovega olja, odličen skutni namaz z zdrobljenimi bučnimi semeni in vrhunsko biskvitno rulado iz bučnih semen. Naše brbončice so doživele bogato, edinstveno razvajanje.

Sledila je vožnja proti Jeruzalemu, do katerega vodi znamenita vinska cesta. Občudovali smo prelepe, lepo obdelane vinograde na levi in desni strani ter lične, urejene domačije nekdanjih viničarjev z vinskimi kletmi, ki shranjujejo bogastvo vinorodnih goric.

V času zorenja grozdja tu kraljujejo klopotci, ki so sedaj že molčali, saj je iz grozdja že nastal mošt in iz mošta vino. Njihovo glasno udarjanje lesa ob les je v poletnih mesecih odganjalo nadležne ptice. Glasnost in živahnost klopotcev pa smo zdaj zamenjali mi, z vsem našim prešernim razpoloženjem, saj smo bili v pričakovanju Martina. Panoramska vožnja, četudi je bil dan deževen in meglen, nam je nudila obilo užitkov ob prelepem razgledu na prleške vinske gorice. Kako lepa je Prlekija, kako lepa je Slovenija! Ustavili smo se v Jeruzalemu, ob cerkvi Žalostne Matere Božje, katere delček zanimive zgodovine nam je razkrila vodička. Sama cerkev stoji na kraju z močno energetsko točko. To moč so že v 17. stoletju, v času turških vpadov, prepoznale in uporabile domačinke, ki so se tedaj pred Turki zatekle v cerkev. Tu so se jim hrabro, močno zoperstavile z lastno obrambo, z orožjem in orodjem, da so preprosto zbežali. Tako so rešile sebe in svoje otroke. Od tistih časov se klanec tik pod cerkvijo imenuje Babji klanec in simbolizira zmago nad turško četo, ki se je leta 1664 vračala iz Avstrije. Od tu smo se vse žene ponosno vračale z zelo pokončnimi glavami, ob spominu na te res hrabre jeruzalemske žene, ki so za ceno svojih lastnih življenj ohranile svoje družine in domove. V bližini se nahaja ena izmed najlepših in največjih trgovin s spominki – TIC Jeruzalem. V lokalu vinoteke Jeruzalem nudijo vina tridesetih vinarjev in 130 vrst vina, med drugim odlično ledeno vino.

V Pristavi pri Ljutomeru smo si ogledali razstavo etnološke zbirke šestih generacij družine Pavličič. Že ob izstopu iz avtobusa smo opazili lepo urejeno dvorišče, ki ga obkrožajo lepa poslopja družine. Za dobrodošlico smo popili »Zoltanovo krf«. V odprtem delu muzeja je razstavljeno kmečko orodje in pripomočki, ki so jih uporabljali skozi 600 let vinogradništva. Tu nam je gospodar s sočno prleško govorico razgrnil življenje preteklih obdobij v nadvse šaljivem, zabavnem tonu, tako da smo vsi skupaj postali zelo sproščeni, skoraj domači. V notranjem delu muzeja, v lično opremljeni sobi, nas je sprejela gospa Pavličič. Obrazložila nam je, zakaj so tukajšnje žene »babe«. Ta beseda nikakor ni žaljiva, ampak je tihi ponos mož do svojih pridnih, zvestih in ustvarjalnih žena. Zanimiva je bila pripoved o nočni čepici, ki jo je ponoči nosil le mož. Ko se je ta ulegel na svojo posteljo, ki je bila čisto stran od ženine, ob drugi steni sobe, jo je vrgel ženi. Temu podajanju čepice so sledile njune nadaljnje nežnosti. Po ogledu je sledila pogostitev z odlično zaseko in kuhanim vinom ob zvokih tamburice. In spet smo spoznali zgodbo o ljudeh veselega, širokega srca, ki s svojo sproščenostjo razbremenjuje še tako otožnega obiskovalca. Ta njihova radodarnost vse prevzame kot val, da si postanemo prijatelji in ne več tujci.

Naš Martinov dan se je prevesil v zaključek, v martinovanje na turistični kmetiji Jureš na Globčem vrhu pri Ljutomeru. Od tu seže veličasten pogled na sosednjo Avstrijo, Madžarsko, Hrvaško in tudi na Prekmurje, ki ga je nam zastiralo oblačno vreme. Začutili smo svež zrak. Ta edinstven kraj ob jutranji in večerni zarji nudi človeku globoko pomiritev in spokojnost. Mi smo to tudi resnično začutili in doživeli moč energetske točke. Pogostili so nas z bogatim kosilom, primernim prazniku čaščenja vina. Navdušeni smo bili na domačo prleško gibanico, ki nam je bila vsem zelo všeč.

Kosilu je sledi še obred, pri katerem župnik krsti mošt, da postane vino. Prikazal nam ga je g. Milan Belec (gospodar vinske kmetije in mentor v televizijski oddaji »Kmetija«). V prleškem narečju nam je predstavil ta tisočletni običaj, ki krasi Prlekijo. Poudaril pa je tudi, naj ga pijemo po pameti. Tega smo se seveda držali. Pozno, že v temi, smo se odpravili proti domu. V Ljutomeru je naša vodička izstopila, se nam prisrčno zahvalila, češ, kako prijetna, srčna družba smo bili. Naš Jože ji je odvrnil, da imamo vendar vsi po dva srca. Vodička mu ni ostala dolžna, češ da ima sama tri srca, saj je rojena v Radencih s tremi srci. Po lepem slovesu smo nadaljevali našo pot skozi lepo zasneženo naravo, ki nas ni odvrnila od nakupa krofov na Trojanah. Prvi letošnji sneg. Pot do Ljubljane je minila v prijetnem klepetu in ob veliki hvaležnosti organizatorjem, še zlasti g. Jožetu Kraševcu, ki nam je pripravil tako bogat in lep dan v prijetnem druženju.

Zapisala: Elvira Pavlin

Te fotografije si lahko ogledate tudi (kliknite) TUKAJ