RAZGIBAJMO TELO
SRČNI VZPODBUJEVALNIKI
TRIGLAVSKA ROŽA
UTRIPOVCI SMO PRIDNI KAKOR ČMRLJI
TUDI DEŽNE KAPLJE NISO OVIRA ZA NAŠO REKREACIJO
IZVRŠILNI ODBOR NAŠEGA DRUŠTVA


Veselo martinovanje v Prlekiji

Napisal Urednik .

V Prlekiji 2015V času martinovanja tudi mi, Utripovci, nismo dovolili, da bi nas zaobšlo veselo praznovanje. V velikem številu smo se odzvali vabilu in veselo napolnili avtobus. Pred seboj smo imeli lep, pester in bogat program, ki nas je vodil v srce naše Prlekije, dežele resnično srčnih ljudi, ki so nas vsepovsod sprejemali z odprtimi rokami, z neizmerno domačnostjo in dobro voljo.

Deževen dan v času, ko jesen prehaja v zimsko obdobje, nam ni zmanjšal dobre volje v pričakovanju, da bomo skupaj spet preživeli prijeten Martinov dan.

Pot iz Ljubljane smo nadaljevali čez Trojane, mimo Celja, Ptuja in Ormoža do Ljutomera in do prvega postanka v vasi Sakušak blizu Juršince, kjer smo si ogledali muzej, posvečen velikemu izumitelju Janezu Puhu (1862 – 1914), v Avstriji znanemu kot Jochan Puch. V lični hišici, ki je tipična gradnja tistih časov, pokrita s slamo, so nam v mali dvoranici predvajali video prikaz njegovega širokega, bogatega izumiteljstva. Ogledali smo si prve izume koles, motorje, avtomobile, pisalne stroje ter videli, da je izumitelja zanimalo tudi letalstvo. Udejstvovanje v slednjem mu je preprečila prezgodnja smrt. Kot prvi na svetu je izumil bicikel z enakima kolesoma. Prej so izdelovali le kolo, ki je spredaj imelo veliko kolo s sedežem, zadaj pa manjše kolo. V Avstriji, v Gradcu, kjer se je bogato oženil, so v tovarni koles STYRIA izdelovali tudi motorna kolesa, motorje in avtomobile. Sedanji avstrijski STEYR – DAIMLER – PUCH se je pred leti povezal s slovensko tovarno Tomos iz Kopra. Ta ogled je zlasti zadovoljil naše moške izletnike, saj so si lahko ogledali vse te razstavljene eksponate. Lahko smo kupili tudi knjižiče o življenju velikega izumitelja in druge izdelke, kot denimo čepice malih motorjev.

Po ogledu smo se odpeljali do Sv. Jurija ob Ščavnici. Tu smo v oljarni Kocbek na Stari Gori izvedeli vse o proizvodnji hladnega stiskanega olja, ki sega vse do leta 1929, ko se je Alojz Kocbek začel ukvarjati s predelavo bučnega olja iz dobro izbranih bučnih semen. Po kratkem, zelo zanimivem predavanju so nas tudi bogato pogostili. Okušali smo lahko pet vrst njihovega olja, odličen skutni namaz z zdrobljenimi bučnimi semeni in vrhunsko biskvitno rulado iz bučnih semen. Naše brbončice so doživele bogato, edinstveno razvajanje.

Sledila je vožnja proti Jeruzalemu, do katerega vodi znamenita vinska cesta. Občudovali smo prelepe, lepo obdelane vinograde na levi in desni strani ter lične, urejene domačije nekdanjih viničarjev z vinskimi kletmi, ki shranjujejo bogastvo vinorodnih goric.

V času zorenja grozdja tu kraljujejo klopotci, ki so sedaj že molčali, saj je iz grozdja že nastal mošt in iz mošta vino. Njihovo glasno udarjanje lesa ob les je v poletnih mesecih odganjalo nadležne ptice. Glasnost in živahnost klopotcev pa smo zdaj zamenjali mi, z vsem našim prešernim razpoloženjem, saj smo bili v pričakovanju Martina. Panoramska vožnja, četudi je bil dan deževen in meglen, nam je nudila obilo užitkov ob prelepem razgledu na prleške vinske gorice. Kako lepa je Prlekija, kako lepa je Slovenija! Ustavili smo se v Jeruzalemu, ob cerkvi Žalostne Matere Božje, katere delček zanimive zgodovine nam je razkrila vodička. Sama cerkev stoji na kraju z močno energetsko točko. To moč so že v 17. stoletju, v času turških vpadov, prepoznale in uporabile domačinke, ki so se tedaj pred Turki zatekle v cerkev. Tu so se jim hrabro, močno zoperstavile z lastno obrambo, z orožjem in orodjem, da so preprosto zbežali. Tako so rešile sebe in svoje otroke. Od tistih časov se klanec tik pod cerkvijo imenuje Babji klanec in simbolizira zmago nad turško četo, ki se je leta 1664 vračala iz Avstrije. Od tu smo se vse žene ponosno vračale z zelo pokončnimi glavami, ob spominu na te res hrabre jeruzalemske žene, ki so za ceno svojih lastnih življenj ohranile svoje družine in domove. V bližini se nahaja ena izmed najlepših in največjih trgovin s spominki – TIC Jeruzalem. V lokalu vinoteke Jeruzalem nudijo vina tridesetih vinarjev in 130 vrst vina, med drugim odlično ledeno vino.

V Pristavi pri Ljutomeru smo si ogledali razstavo etnološke zbirke šestih generacij družine Pavličič. Že ob izstopu iz avtobusa smo opazili lepo urejeno dvorišče, ki ga obkrožajo lepa poslopja družine. Za dobrodošlico smo popili »Zoltanovo krf«. V odprtem delu muzeja je razstavljeno kmečko orodje in pripomočki, ki so jih uporabljali skozi 600 let vinogradništva. Tu nam je gospodar s sočno prleško govorico razgrnil življenje preteklih obdobij v nadvse šaljivem, zabavnem tonu, tako da smo vsi skupaj postali zelo sproščeni, skoraj domači. V notranjem delu muzeja, v lično opremljeni sobi, nas je sprejela gospa Pavličič. Obrazložila nam je, zakaj so tukajšnje žene »babe«. Ta beseda nikakor ni žaljiva, ampak je tihi ponos mož do svojih pridnih, zvestih in ustvarjalnih žena. Zanimiva je bila pripoved o nočni čepici, ki jo je ponoči nosil le mož. Ko se je ta ulegel na svojo posteljo, ki je bila čisto stran od ženine, ob drugi steni sobe, jo je vrgel ženi. Temu podajanju čepice so sledile njune nadaljnje nežnosti. Po ogledu je sledila pogostitev z odlično zaseko in kuhanim vinom ob zvokih tamburice. In spet smo spoznali zgodbo o ljudeh veselega, širokega srca, ki s svojo sproščenostjo razbremenjuje še tako otožnega obiskovalca. Ta njihova radodarnost vse prevzame kot val, da si postanemo prijatelji in ne več tujci.

Naš Martinov dan se je prevesil v zaključek, v martinovanje na turistični kmetiji Jureš na Globčem vrhu pri Ljutomeru. Od tu seže veličasten pogled na sosednjo Avstrijo, Madžarsko, Hrvaško in tudi na Prekmurje, ki ga je nam zastiralo oblačno vreme. Začutili smo svež zrak. Ta edinstven kraj ob jutranji in večerni zarji nudi človeku globoko pomiritev in spokojnost. Mi smo to tudi resnično začutili in doživeli moč energetske točke. Pogostili so nas z bogatim kosilom, primernim prazniku čaščenja vina. Navdušeni smo bili na domačo prleško gibanico, ki nam je bila vsem zelo všeč.

Kosilu je sledi še obred, pri katerem župnik krsti mošt, da postane vino. Prikazal nam ga je g. Milan Belec (gospodar vinske kmetije in mentor v televizijski oddaji »Kmetija«). V prleškem narečju nam je predstavil ta tisočletni običaj, ki krasi Prlekijo. Poudaril pa je tudi, naj ga pijemo po pameti. Tega smo se seveda držali. Pozno, že v temi, smo se odpravili proti domu. V Ljutomeru je naša vodička izstopila, se nam prisrčno zahvalila, češ, kako prijetna, srčna družba smo bili. Naš Jože ji je odvrnil, da imamo vendar vsi po dva srca. Vodička mu ni ostala dolžna, češ da ima sama tri srca, saj je rojena v Radencih s tremi srci. Po lepem slovesu smo nadaljevali našo pot skozi lepo zasneženo naravo, ki nas ni odvrnila od nakupa krofov na Trojanah. Prvi letošnji sneg. Pot do Ljubljane je minila v prijetnem klepetu in ob veliki hvaležnosti organizatorjem, še zlasti g. Jožetu Kraševcu, ki nam je pripravil tako bogat in lep dan v prijetnem druženju.

Zapisala: Elvira Pavlin

Te fotografije si lahko ogledate tudi (kliknite) TUKAJ

Izšla je 68. številka revije Naš utrip

Napisal Urednik .

Izšla je 68. številka revije Naš utrip (december 2015).
Iz vsebine:
- novoletna čestitka,
- vabilo na novoletno srečanje,
- članek Presaditev srca v današnjem času (doc. dr. Juš Kšela, dr. med.),
- Izlet na Notranjsko,
- Pohod na Blegoš,
- Utripovec Slavko Krušnik 91-letnik,
- Presenečenje na pohodu po Zasavsko Posavskem hribovju,
- Veselo martinovanje v Prlekiji,
- križanka.

V celoti si jo lahko ogledate in njeno pestro vsebino preberete tudi na tej spletni strani!

Izlet na Notranjsko

Napisal Urednik .

Izlet Notranjska 2015V meglenem, jesenskem jutru smo se polni pričakovanja podali na pot proti Notranjski.

Po opisu predvidene poti, ki nam ga je podala ga. Polona, nas je pozdravilo tudi sonce. Pot nas je peljala po primorski avtocesti, ki smo jo zapustili na izvozu Unec in nadaljevali do Cerknice ter še malo naprej, do vasi Dolenje Jezero. Tu smo si ogledali maketo Cerkniškega jezera, ki prikazuje geografski del Cerkniške doline. Ob strokovni razlagi smo natančno spoznali delovanje vodnega sistema oziroma nastajanje in presihanje kraškega fenomena. Na multiviziji sam prikaz spremljajo tudi tonski posnetki življenja ob jezeru (glasovi voda, oglašanje živali, itd.) v vseh letnih časih, tako da smo resnično lahko občutili vso naravo. Tudi duhovita pripoved g. Vekoslava nam je popestrila poslušanje o tem čudežu narave.

Maketa, ki smo si jo ogledali, je izdelana v merilu 1: 2500 (v velikosti 3x5 m) in prikazuje geografski in vodni sistem. Maketa je avtorsko delo Vekoslava Kebeta.

Presihajoče Cerkniško jezero je fenomen, saj je to kraj, kjer je na istem mestu mogoče pasti živino, orati njive, loviti ribe ali se voziti s čolni. Ko je jezero polno, predstavlja največjo jezersko površino v Sloveniji, nato pa presahne in razkrije svoje kmetijske površine. Skozi letne čase kaže popolnoma različne obraze. Je največje presihajoče jezero v Sloveniji, ki leži na južnem delu Cerkniškega polja. To je kraško polje, ki, ko je poplavljeno, meri kar 38 km2, sicer pa je njegova površina 26 km2. V svojem največjem in najširšem obsegu lahko jezero meri kar 10,5 km v dolžino in 4,7 km v širino. Največja globina je 10 metrov, gladina jezera pa niha od 546 do 551 metrov nadmorske višine. Cerkniško jezero ima tudi otok, na katerem stoji vas z imenom Otok. Najlepši pogled na samo jezero in celotno Cerkniško polje je iz Slivnice. Tja pa se nismo povzpeli, saj nismo želeli zmotiti coprnice Uršule pri njenih opravilih.

Z zanimanjem smo si ogledali tudi muzej, etnološko zbirko in delavnico za izdelavo drevakov.

Nato smo se odpeljali proti Rakovemu Škocjanu, ki je bil že leta 1949 razglašen za prvi krajinski park v Sloveniji. Ta slikovita kraška dolina leži med Cerkniškim in Planinskim poljem, oblikovala pa jo je reka Rak. Tu se mokrotni travniki prepletajo z otočki poplavnih gozdov. Tu nas je dohitel čas za okrepčilo in malo rekreacije na svežem zraku.

Ogledali smo si še grad Snežnik, ki je eden izmed redkih gradov, ki ima ohranjeno originalno opremo zadnje knežje družine pri nas. V virih je bil grad opisan kot lovska postojanka, prvič omenjena leta 1268. Grad se predstavlja kot muzej bivanjske kulture 19. stoletja. Grajski prostori poleg muzejske dejavnosti gostijo tudi kulturne prireditve in poročne slovesnosti.

Ko smo se naužili lepot romantičnega gradu, smo se odpeljali do gostišča Mlakar, kjer nas je čakalo kosilo. Po živahnem pogovoru in obljubi, da se na naslednjem izletu ponovno vidimo, smo se zadovoljni odpeljali proti domu.

Marija Plankar

Fotografije si lahko ogledate tudi TUKAJ

Izšla je 67. številka društvene revije Naš utrip

Napisal Urednik .

Izšla je 67. številka revije Naš utrip (september 2015).

Iz vsebine:
- Vabilo na jesenski izlet na Notranjsko
- Mehanska podpora srca in umetno srce
- Vabilo na predavanje: Vse o transplantaciji srca
- Majski izlet v Belo krajino
- Izlet na Veliko planino
- Delavnica zdravja
- Pohod na Lovrenška jezera
- Septembrska križanka

V celoti si jo lahko ogledate in njeno pestro vsebino preberete tudi na tej spletni strani!

Društveni izlet na Veliko planino

Napisal Urednik .

Velika planina 2015Po daljšem usklajevanju smo se člani društva Utrip le uspeli dogovoriti,  da se odpravimo na izlet na Veliko  planino. Na dogovorjeni dan smo se dobili pred trgovino Tuš v Mengšu. Ura je bila devet , ko smo se odpeljali po lepi, na novo zgrajeni mengeški obvoznici proti Kamniku. V Stahovici smo zavili  desno, proti Črnivcu, in vožnjo nadaljevali po zelo strmi in vijugasti cesti, ki je bila prav tako obnovljena , z zelo lično izdelanimi podpornimi zidovi. Kmalu smo zavili levo, v smeri Kranjskega Raka in se po nekaj kilometrih pripeljali do parkirišča, ki nosi ime Marjanove njive. Tu smo se preobuli, nadeli nahrbtnike in se odpravili po ozki stezi proti cilju.

Med pohodom je vladalo zelo sproščeno in zabavno vzdušje; ogledovali smo si različna zelišča , vsak je o njih vedel kaj povedati, moram pa priznati, da sem prvič videl arniko. Naše doživljaje na poti sta predsednica Polona in njen mož Miha sproti ovekovečila s fotoaparatom, saj sta ga imela vse skozi v roki; lepot, ki jih je Bog podaril Veliki planini, namreč ne manjka. Po stezi smo hodili kar nekaj časa, da smo prišli na lepšo pot in se po njej približevali  prvim planinskim kočam. V daljavi smo že videli cerkev Marije Snežne, v kateri  je vsako nedeljo maša. Vsako leto, na 5. avgust,  pa se pri njej zbere veliko vernih in nevernih planincev ter turistov, ki jim praznik Marije Snežne veliko pomeni. Pri darovanju si poživijo duše ter nato okrepčajo še telo ob veselem druženju pod kapelico.

Kapela je bila vse bližje in končno smo prišli do nje. Tu smo se sprostili, odpočili in okrepčali z dobrotami iz nahrbtnikov. Ko smo si nabrali novih moči, smo nadaljevali  pot proti Zelenemu robu. Prispeli smo v času kosila, zato smo si privoščili planinsko enolončnico in se odžejali. V prijetnem klepetu in opazovanju prelepe narave, vreme je bilo namreč lepo in vidljivost dobra, smo uživali in  opazovali okoliške vršace. Nato smo se po drugi poti odpravili v dolino in se spotoma ustavili na Mali planini, kjer smo si privoščili kislo mleko. Na poti navzdol smo malo zašli, a nas je domačin usmeril nazaj na pravo pot. Čutiti je bilo, da nas je ob povratku že dohitela utrujenost, saj smo bili nekoliko manj dovzetni za okolico in manj zgovorni. Bili pa smo veseli, da smo navkljub našim težavam uspeli osvojiti tako zahtevno pot, kot je Velika planina.

Srečno smo prispeli do avtomobilov, se preobuli in preoblekli in se poslovili s stiskom rok, iskren stisk roke vendar pomeni več kot sto izrečenih besed. Slednja je misel našega rojaka, nadškofa Lojzeta Urana, ki jo rad izreče ob različnih priložnostih.

Tekst: Anton Okorn, R a š i c a
Fotografije: Polona in Miha Leskovec